Luč premaguje temo


»Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.« (Jn 1,9) 

Božična noč je pot v temo. Tja nas vabi, v lastno noč, tja nas pelje, v vse tisto, kar je v nas narobe, boleče, grdo, neodrešeno, v tisto, česar nas je pred drugimi in samimi sebe sram, vodi nas v vse tisto, kar nam pravi, da nismo nič, da smo ubogi kakor ničvredni pastirji, tisti na dnu družbene lestvice. Tja nas usmerja s čisto posebnim razlogom: da bi v tej svoji noči srečali Luč. Boga. »Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« (Lk 2,12) 

Res je tam. To je oznanilo svete noči: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.« (Lk 2,11) Ne samo tema, v moji noči je Bog, ki me ima rad. 

Toda »luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« (Jn 1,5) Kajti ta luč je nekaj v nas, kar nam ne da miru, nekaj, kar nas želi spremeniti, čeprav se sami nočemo. Prav Tisto torej, kar se bori s temo v nas, tisto Nekaj, kar v nas še ni obupalo nad dobrim, lepim in pravičnim, ki dopušča drugo priložnost, ki vztraja v naporu ljubezni, Tisto, kar nas kljub vsemu, kar pravi svet zunaj nas, prepričuje, da nasilje ni odgovor, niti obup ne, da maščevalnost nikomur ne koristi, da je človek ob nas nekaj dragocenega, da je pogovor naša dolžnost. Torej tisto Nekaj, kar nas priganja, naj bomo drugačni kakor luč v temi, Tisto, kar nas sili, naj privolimo ljubezni. 

Božič je začetek boja med lučjo in temo v nas. 

In začne se tako, da se Bog odloči naseliti med nami, v nas, da se odloči prebivati v tej naši temi in tam ostati za vedno. Kljubovati temi v nas. Potrpežljivo in vztrajno, tiho in nežno bo čakal in svetil, prigovarjal nam bo, nas provociral, nas spodbujal, nas priganjal, ne bo nas pustil pri miru. Preprosto zato, ker verjame v našo dobroto, ker ve, da ga naša tema, kolikor koli je že globoka, ne more premagati. Zato bo ljubezen dobila ta boj v nas, luč bo premagala temo, ne glede na to, kolikokrat jo bomo poskusili ugasniti. On je tu, v naši temi, in ne bo odšel nikoli. Nikoli ne bo obupal nad nami. 

To je razlog božičnega upanja, zaradi katerega se danes veselimo. V nas prebiva večna možnost za dobro, ki se ne bo dala odgnati. Še več, Bog se bo bojeval za nas, Bog bo v nas prižigal luč, da bi nas nekoč rešil teme. Praznovati božič zato pomeni dati mu besedo, pustiti pregovoriti se, da danes naredim nekaj, česar ne bi naredil, če ne bi bilo Boga v meni. Pomeni dopustiti v sebi luč, ki me vznemirja. In spreminja. In rešuje. 

»Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem.« (Lk 2,14)

(misel na božič 2025)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Mazilil me je

Slika
Vsako jutro se pred vsemi ostalimi opravili z vikarjem dobiva pri molitvi brevirja in duhovnem branju, tako da počasi, poglavje za poglavjem, poleg molitve naglas prebereva še kako dobro knjigo. Že iz najzgodnejših let mojega poklica mi je bilo dano razumeti, da je to izredno pomembna, menda temeljna stvar za duhovništvo, čeprav jo imamo ljudje za nekaj, kar se zlahka izpusti oz. preloži. Tudi sam imam kdaj, ko sem sam doma, takšno skušnjavo. Kajti ničkoliko stvari je zjutraj bolj nujnih, h katerim se bolj mudi, bi kdo rekel, tisti čas v župnišču namreč tudi velikokrat zvoni telefon. Pa ga takrat pustiva zvoniti, ker je ta čas pomemben, ključen, preden začneva s svojim delom. Ta čas namreč v naju ustvari nekaj odločilnega.  Dostojanstvo  Ta čas naju mazili , se pravi posveti in pošlje delat, kar je treba narediti. Tako kot je Jezusa, ki se je tudi v soboto po svoji navadi mudil v shodnici in tam bral Sveto pismo: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali,« (Lk 4...
Preberite več