Samopodoba in ponižnost

Biti ponižen, o čemer danes s priliko o izbiranju sedežev želi spregovoriti Jezus, se pravi biti resnično to, kar smo, v vsej svoji bleščeči in senčni resničnosti, je dandanes morda težje kot kdajkoli. Govorimo seveda o naši samopodobi. Ta ima zahtevno nalogo, namreč razumeti, da merila javnega mnenja ne odražajo resnične vrednosti človeka, da se ta torej ne meri v tem, kdo je na prvem mestu, kdo je najbolj všečen, priljubljen, uspešen, temveč v tem, kdo je na svojem pravem mestu. »Kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 14,11) 

Toda takšne standarde smo pač proizvedli, standarde »prvih mest«. Nekdo je tako pomemben in vreden, če je zdravnik ali direktor uspešne firme, nekdo je ničvreden, če je smetar ali čistilka, nekdo je oboževan, če zgleda mlad tudi pri petdesetih, nekdo je grd, če ima – kar je nekaj najbolj normalnega – v času odraščanja na obrazu kup mozoljev. Realni, ponižni, se pravi normalni ljudje, v tem svetu niti ne moremo biti več, se pravi, ne moremo imeti tako dobrih kot slabih lastnosti, ne moremo biti uspešni in imeti napak. Preprosto nemogoče je to, ne da bi s tem tvegali izločitve iz popkulturne družbe. V njej za realnost ni prostora. Samo za uspeh. Samo za všečnost. 

In potem povsem avtomatsko zanikamo svoje napake, skrivamo jih pred seboj in pred družbo in se tako postavljamo na nepravo mesto, kamor ne spadamo, ker niti nimamo pravih sposobnosti, da bi bili tam. In tako imamo na najvišjih položajih v državi pobaline, ki jih skrbi le lastni instagram profil, zdravniki so nesocialni ljudje, ki so se noč in dan piflali za najboljše ocene, primanjkuje nam šolnikov, medicinskih sester in duhovnikov, imamo pa na tisoče doktorjev z dvema levima rokama, ki jih nihče noče zaposliti. Tako je v svetu, v katerem je ocena »dobro« (3) pravzaprav že »nezadostno«. 

Menda je poiskati v tem norem svetu svojo dragoceno samopodobo v resnici mogoče samo po poti, ki jo predlaga Jezus: »Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹« (Lk 14,10) Ne gre namreč za zaničevanje samega sebe, kot se zdi na prvi pogled, ne gre za to, da bi se njegovi učenci delali slabše kot smo, temveč da bi odkrili svojo resnično podobo tudi tako, da si dovolimo imeti napake. In ravno sredi tega odkriti, da nas ima Bog rad tudi kot grešnike, tudi kot nepopolne ljudi, kar nam daje vrednost, ki si jo ni bilo treba zaslužiti. In to je edina realna vrednost človeka.

(misel na 22. navadno nedeljo, leto C)