Kristus želi spopada

Da bomo dobro razumeli današnji evangelij, se je potrebno najprej vprašati, kaj pravzaprav je resnični mir, se pravi mir, ki ga v naša življenja prinaša Kristus. Tako pogosto ga zamenjujemo z odločitvijo za nekakšno pasivnost, za »ljubi mir v hiši«, torej s prizadevanjem, da bi bilo med nami čim manj sporov in prepirov, tudi na račun naših vrednot. Toda to ni mir. Notranje kuhanje, ki se v nas sproži pri umiku zaradi »ljubega miru«, je samo tempirana bomba, ki se bo ob prvi priložnosti, ko nam bodo popustile zavore, razletela in za seboj pustila pravo razdejanje. 

Ker ne moremo biti v sebi mirni, dokler ne živimo v skladu s tem, kar je za nas sveto. 

Pri Jezusovem pojmovanju miru gre torej za nekaj več. Jezusov mir je sad nenehnega boja, vendar ne boja proti človeku, temveč boja proti zlu. Gre torej za spopad, ki ga Kristus s svojo besedo najprej zaneti v nas in v našem srcu. Za tisto mučno in težko spraševanje, kaj bi bilo v dani situaciji prav in dobro storiti, ali bi morali kaj narediti drugače, ali je tisto, za kar se odločam, res v skladu s tistim, v kar verjamem, ali je to res hoja za Kristusom. In rešitve teh vprašanj niso nikoli lahke. Vedno gre za težek boj s samim sabo, svojim udobjem in s strahom, kaj se bo zgodilo, če ostanem zvest svojim vrednotam. In vedno gre za končno odločitev, ki prinaša mir samo tedaj, ko smo v boju pustili zmagati naši vrednoti. 

Zato ta boj kdaj povzroča tudi razdeljenost ljudi, »oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.« (Lk 12,53) Ker je pač tako, da človek ne more biti v sebi miren, dokler ni pred drugimi in pred seboj ubranil resnice, dokler ni ubranil za svoje življenje svetega in neprecenljivega, ne more biti miren, dokler ni svoje vrednote postavil celo pred svoje odnose.

Ravno zato je ta spopad nujen za mir tudi med nami. Ker se mir ne poraja v tišini, v odsotnosti zamer in v pozabi težav, temveč je mogoč samo v neprenehnem iskanju resnice, ta pa se ne poraja v samoti, marveč v napornem soočanju stališč, besed, vrednot. V pogovoru. Tam, kjer smo se sposobni pogovarjati in debatirati, stoji Kristus: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« (Lk 12,49) Ker bomo resnico našli ne v sebi in ne v drugem, marveč na križišču najinih vrednot in pogledov.

(misel ob 20. navadni nedelji, leto C)