Prijaznost

Kdaj ste zadnjič koga obiskali? Kdaj ste koga zadnjič vprašali, kako je, ne da bi si od njega želeli kako uslugo, in ste pri tem mislili resno? Kdaj ste grdo opazko ali težko kritiko glede drugega človeka zadržali zase? Kdaj ste zadnjič za koga molili? Kdaj ste komu pridržali vrata? Kdaj ste velikodušno ustavili avto pred prehodom za pešce in potrpežljivo čakali? 

Gre za preprosta in majhna dejanja prijaznosti. Ta ustvarjajo »nebesa na zemlji«. Preprosta in majhna dejanja, ki merilom »mogočnih« in »bogatih« ne pomenijo nič, so pa nekaj velikega v Bogu. Kajti majhna dejanja prijaznosti, dejanja »nizke Gospodove dekle«, so edina resnično iskrena, ker pač ne sežejo čez svoje sposobnosti – in so ravno zato res izraz prijaznosti. 

Prijaznost namreč ni nekaj navideznega in površinskega, ni priliznjeno dobrikanje, ki sega čez samega sebe, ker v ozadju vedno skriva neko osebno korist, tako velikokrat recimo delamo dobro samo zato, da bi ne izgubili dobrega imena ali da bi nam bili ljudje, ki smo jim dobro storili, dolžni uslugo. Prijaznost je nekaj globoko iskrenega, ker je šla skozi težek boj. Zdi se namreč, da se prijaznost rojeva šele iz napora iti »v gore, v mesto na Judovem« (Lk 1,39), kajti prijaznost daje drugim občutek, da so pomembni. In tega občutka ni mogoče zgraditi drugače kot s premagovanjem strahu pri samem sebi, da bi pojmovanje drugega kot enako pomembnega samemu sebi našo vrednost kaj zmanjšalo. 

Prijaznost je zato nekaj pristnega, kadar vemo in smo se sami pri sebi odločili, da je človek ob meni nekdo, ki si prijaznost zasluži, ne glede na vse. Se pravi, ko dobrega ne delam zato, da pokažem na svojo dobrohotnost, temveč ker je tako prav. 

Naj nam bo pri tem zgled »nizkost Božje dekle« Marije, ki te lepe stvari, kot so obisk, pozdrav, blagoslov, počne zato, ker ji je »velike reči storil On, ki je mogočen,« (Lk 1,49) ker je najprej sami sebi pustila, da jo obsije Božja luč, da vdre v njeno temačnost in jo premaga. Dejanja, v katerih se blesti to Božje zmagoslavje nad našo sebičnostjo, nas bodo naredila »vnebovzete«.

(misel ob prazniku vnebovzetja Device Marije)