Kultura urgentnosti

Vedno znova me preseneča – čeprav me res ne bi smelo več – kako zelo nemirni, neučakani, nervozni ljudje smo postali, ta pretakajoča družba nam je tako potiho in mimogrede vcepila kulturo urgentnosti. V vse hitrejšem in vse bolj povezanem svetu, ki nagrajuje takojšnjost, ta kultura vztrajno briše mejo med tem, kaj je resnično pomembno in kaj ne. Tako kot tega v evangeliju ni razumela Jezusova prijateljica Marta: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari … « (Lk 10,41)

Zato ta Jezusov očitek ne bi mogel biti bolj na mestu tudi za naše čase, ko smo »zaposleni« kar naprej, če ne z delom in skrbmi iz službe tudi za domačo mizo, pa tako, da se moramo iz strahu, da ne bi česa zamudili, kar naprej ukvarjati s sporočili in objavami na družbenih omrežjih. »Skrbi in vznemirja« nas preveč stvari. Od tega se rodi utrujenost našega časa, naveličanost, težava, da bi našli voljo, da bi kaj naredili z veseljem in prostovoljno, vse nam je preveč in odveč, kar je normalno, če moramo biti vedno »na delu«. 

Takole pravijo strokovnjaki, da nenehno hitenje in nepisano pričakovanje, da moramo biti vedno »na tekočem«, tako na poklicnem kot tudi na osebnem področju, lahko ustvarita stanje povečane pripravljenosti. Ta pretirana budnost pa znatno poveča stres in tesnobo. Stalna prekomerna stimulacija, ki je pomemben dejavnik kulture nujnosti, zmanjšuje občutljivost našega dopaminskega sistema. Bolj kot smo pretirano stimulirani, manj veselja lahko občutimo. To prav tako ovira razmišljanje. Ko so možgani preobremenjeni z nenehno potrebo po hitri obdelavi informacij in sprejemanju odločitev, se pogosto zatečejo k površnemu razmišljanju. 

Dodal bom, da vse to ustvarja neprijetnost tudi v odnosih, v katere smo prenesli to »takojšnjost«, tudi v njih ni časa in potrpljenja za rast, za čakanje, za potrpežljivost, tudi za odpuščanje ne. Vse mora biti takoj in popolno ali pa smo izgubili odnos. Ali pa ugled. To je preveč stresno življenje, biti vedno v strahu, ali si ljudem dovolj všeč, da te bodo še tolerirali v svojem življenju, grozljivost, v katero smo se ujeli s kulturo takojšnjosti. 

Brskam po evangeliju, kaj naj bi spet zaneslo mir v naša življenja, v naše tako pregrete in utrujene odnose … Kaj je tisti »boljši del« našega življenja, nekaj, kar mu daje kakovost, smisel, užitek? »Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo.« (Lk 10,39) Ne samo vzeti si več časa, temveč vzeti si več časa za prave stvari, tiste, skozi katere čutimo blagodejnost lastnega obstoja, za lepoto v naravi, v glasbi, v umetnosti, delati, ko delamo, počivati, ko počivamo, piti kavo, ko jo pijemo, pogovarjati se, ko se pogovarjamo. Skratka, delati to in samo to, nič drugega. Narediti lastna dejanja za nekaj posvečenega. 

Dandanes bi temu rekli čuječnost. Morda pa je prav tako dober izraz počasnost v vsem, kar počnemo. Ta nas bo rešila strupene kulture urgentnosti.

(misel ob 16. navadni nedelji, leto C)

(preberi tudi: https://www.nationalgeographic.com/science/article/urgency-culture-burnout)