Cilji in sredstva

Jezusovi priliki bi lahko dali naslov: kako se je krivični oskrbnik izvlekel iz škripcev. Takole gre zgodba: konec njegovega oskrbništva je bil na vidiku. Preden bi bil odpuščen, je moral ta mož napraviti samo še zaključni račun. In takrat se je oskrbniku posvetilo: »Seveda lahko izgubim oblast nad gospodarjevim premoženjem, toda dokler sem še oskrbnik, si lahko vsaj 'zrihtam' nekaj dobrih zvez, ki mi bodo pomagale živeti naprej, ko bom brezposeln.« In tako izbriše del dolga do njegovega gospodarja. Njemu se to ne pozna, na slabšem bo gospodar, sam pa si je pridobil prijatelje. Zelo prebrisano! 

In tule pridemo pred aplikacijo za naše življenje, ki nam jo s to priliko želi pokazati Jezus: »Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide.« (Lk 16,9) Izkoristiti to, kar imamo na voljo, da si s tem pridobimo prijateljev. To je poanta Jezusove zgodbe. Vse izkoristiti, kar imamo na voljo, tudi denar, ki ga začasno še imamo, tudi življenje, ki ga zaenkrat še imamo, za zares pomembne stvari. Ker je nekaj minljivo in nekaj večno. In prijatelji so nekaj, kar ostane, tudi ko naše oskrbništvo, beri: življenje, že mine. 

To si moramo močno poudariti, ker imamo s tem zelo velike težave, namreč razumeti, kaj točno je cilj našega življenja in kaj je samo sredstvo, da do tega cilja pridemo. Kaj je za kupiti in kaj za prodati. Ker je tako, da če začnemo to dvoje med seboj mešati, kmalu pridemo do še večjih problemov, potem začne v življenju propadati tisto, kar bi moralo ostati, odnosi, ljubezni, prijateljstva, in ostaja tisto, kar bo prav kmalu minilo, če ne prej, ko bomo umrli, denar, medalje, dosežki. In ko je tako, postanemo »krivični«. Krivičnost se v našem ravnanju pojavi vedno, ko zamešamo cilj in sredstvo našega življenja. 

Zato je treba biti na to tako zelo pozoren. Večnostna perspektiva, ki nam jo evangelij vedno znova stavi pred oči kot sredstvo dobre presoje za pomembne in manj pomembne stvari, za to, kaj so cilji in kaj so sredstva našega ravnanja, je koristen pritisk, da začnemo svoje življenje gledati vsaj nekoliko širše, veliko manj obremenjeni s trenutnim in bolj pozorni na dolgoročno. In tako pridemo tudi do dobrih odločitev. 

Dobre odločitve pa niso kar tako.

(misel ob 25. navadni nedelji, leto C)