Bobu bob

Začel bom z zgodbo Charlieja Kirka, človeka, ki so ga naši mediji opisali kot »desničarskega ekstremista«. Tako so ga poimenovali zato, ker je zagovarjal tradicionalne, recimo temu konservativne vrednote, se pravi, ker je bil proti splavu, ker se ni strinjal s teorijo spola in podobnimi »prebujenskimi« stališči. 10. septembra je za te vrednote plačal z življenjem, medtem ko je na univerzitetnem kampusu v Utahu kot velikokrat poprej debatiral s študenti o teh tako perečih temah izgubljenega sodobnega sveta. 

Reči bobu bob, se pravi razkrinkavati resnico, je bilo vedno nekaj težkega, morda pa je to danes še težje, saj smo vsi obdani z možnostjo neskončne izbire, ki nam je tako opijanila razum, da smo si začeli predstavljati, da zato lahko v življenju postavljamo neka lastna pravila, da ustvarjamo svet, utemeljen na svoji lastni morali in etiki, recimo temu – na naših željah. In da je, kdorkoli se upira takšnemu našemu mišljenju, zato naš nasprotnik. 

Toda vse se spremeni, če na stvari pogledamo z vidika večnosti, nadčasovnosti. Če poslušamo »Mojzesa in preroke« (Lk 16,29), če poslušamo zdrav razum, ki nam ga je ustvarilo toliko generacij naših očetov, ki so morali odkriti, da je zlo nekaj hudega. Pa pustimo pekel in nebesa, Jezusova prilika ne govori o posmrtnem, govori o tem življenju, ki je slabo, dokler ga prepaja zlo. Ker posmrtno življenje ni nagrada ali kazen, je samo nadaljevanje zgodbe, ki se je začela že na zemlji. In tule je prav lahko zgrešiti pravo poanto, tule zlahka lahko zamenjamo dobro in slabo. Zato ta prilika. Da bi razumeli, kam vodi zlo v našem življenju. »Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta; imam namreč pet bratov in te naj posvari, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja.« (Lk 16,27-28) 

In je zato zlu je treba reči zlo, sebičnosti sebičnost, napačnemu napačno. Bobu bob. Se pravi, pustiti si dopovedati, da so v našem življenju stvari, ki jih delamo napačno. Da je nekaj slabo, da je nekaj narobe in da so to stvari, ki v naše življenje spuščajo oblast zla. In zlo je pustiti reveža vnemar. Zlo je ustvarjati lastno ugodje na račun njegovega dostojanstva. 

Predati se zlu je nekaj smrtonosnega, zato je treba to storiti, opominjati, ostati občutljiv za zlo, hoditi k spovedi, biti do samega sebe iskren, samo zato, da bi razumeli, da je nekaj zlo in da ni dobro z njim češenj zobati, kajti le-to naredi iz človeka nekaj neprepoznavnega. Namesto v Abrahamovem naročju, se pravi v veselju skupnosti, se bogataš znajde v »podzemlju«, kjer »trpi muke« (Lk 16,23). 

 In da, zato je potrebno kakor Charlie Kirk v tem svetu debatirati, opozarjati, svariti, se zavzemati za vrednote in se torej tako boriti proti zlu, celo dati svoje življenje za to, če je treba. Ker je to nekaj rodovitnega. Da je to res, je na Charliejevem pogrebu dokazala vdova Kirk, ki je pred polnim stadionom ljudi njegovemu morilcu odpustila. Iz dejanj svojega moža je razumela, da je treba ustaviti zlo za vsako ceno. Zaradi večnosti.

(misel ob 26. navadni nedelji, leto C)