Preskoči na glavno vsebino

Skozi vrata

Tako se končuje in pravzaprav za nas končno zares začenja velika noč: z binkoštnimi učenci. To niso samo učenci, ki govorijo tuje jezike, to so predvsem učenci, ki odprejo vrata in gredo ven. In veste, kaj pomeni stopiti skozi neka vrata. Stopiti skozi vrata pomeni zapustiti svoj stari svet, dokončno se posloviti od njega, z vsemi prednostmi in slabostmi vred, in vstopiti v nov prostor, v novo, povsem neznano zgodbo. V novega človeka, ki ni več obremenjen in zaznamovan, ki ne nosi ne grehov ne napak, pa tudi ne moči in bogastva svojega preteklega življenja, temveč je povsem svoboden.

V to novost si učenci niso upali. Prvič zato, ker je človeka novosti strah. Četudi je preteklost težka, je varna. Drugič pa si tja niso upali zato, ker so se čutili, da morajo ostati, kjer so, ker si to zaslužijo. Ker si zaslužijo kazen.

A kakršnakoli že je naša preteklost, je smrtonosna. Vsaka preteklost je smrtonosna. Hoditi, to pa je življenje. Hoditi, to je delo Svetega Duha.

Vzemimo primer, ki ga zelo dobro poznamo. Z nekom se skregamo. Potem v jezi ali morda užaljenosti odidemo in zaloputnemo vrata za seboj. Takrat smo v prostoru strahu in žalosti. Priti skozi ta vrata nazaj in prositi odpuščanja je najtežja stvar na svetu. Posloviti se od svojega ponosa in svojega prav, posloviti se od svoje preteklosti in stopiti v novi svet, za katerega ne vemo, kaj nam bo prinesel, kakšne ljudi bo iz nas naredil.

To je binkoštna dilema: ostati v grobu – ali vstati od mrtvih. Dilema, ki jo lahko razreši samo Sveti Duh, ki je Duh odpuščanja. Duh, ki trka na vsa mogoča zaprta vrata človekovega življenja, vrata, ki smo jih zaloputnili iz jeze, strahu, maščevalnosti, zaradi porazov ali zamer ali bolečine. Trka na vrata, da bi nas pregovoril, naj stopimo skoznja. Naj si dovolimo novo življenje, naj bomo svobodni.

Njegovi nagovori so raznovrstni. Včasih preko ljudi, včasih preko dogodkov, ne vedno dobrih, ne vedno prijetnih, včasih preko porazov, včasih celo preko smrti – vedno pa je to klic v nekaj novega. In odpreti teh vrat ne bomo mogli, dokler se ne bo v nas zgodilo nekaj podobnega, kot se je v učencih. Ne vemo, kaj se je zgodilo, vemo pa kako. Z molitvijo. Spremenili so se v molitvi.

Tako je namreč mogoče postati binkoštni učenec: poslušati, na katera vrata trka Bog, jih odpreti in iti skoznja.
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni23. 5. 15, 23:42

    "Z nekom se skregamo. .....
    ...
    nazaj in prositi odpuščanja"

    Kar je smešno pri tem receptu je to, da vedno predpostavlja, da smo mi krivi za problem.

    "vemo pa kako. Z molitvijo. Spremenili so se v molitvi. "

    ne pa se niso.. Le kdo ima sedaj prav?

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več