9. Če bi živel še en dan, bi ... odpustil

Morda kakor jaz ne razumete nekaterih dejanj iz svojega otroštva. Jaz recimo tega ne, da sem nekoč v drugem ali tretjem razredu OŠ pri eni od nedolžnih igric, pri katerih je treba ujeti nasprotnika, sošolko, ki je splezala kakih pet metrov visoko, tako dolgo obmetaval z žogo, da je končno izpustila lestev, padla in si zlomila roko. Pravim, še danes ne razumem, kaj mi je bilo. In do nedavnega sem se tega dogodka spomnil vsakokrat, ko sem jo srečal. Vsakokrat me je znova zabolelo. Rekli boste, da je to malenkost, da je šlo samo za otroško igro brez zlobe, brez slabih namenov. A človeško srce ne pozna malenkosti.

Kako leto nazaj sva se srečala na nekem pogrebu. Vse se je spet ponovilo. Ista bolečina. Zbiral sem pogum, da bi jo prosil odpuščanja. Tudi če sem jo morda prosil že takrat, a se tega ne spomnim. Težko mi je šlo z jezika, a sem nekako vendarle izjecljal. Začudila se je. Rekla je, da mi je seveda že odpustila. A jaz sem potreboval, da to tudi slišim. Tako zelo sem to potreboval. In čakal … dolgih 23 let.

Ta otroška prigoda je v primerjavi s tem, kakšnih svinjarij smo sposobni odrasli ljudje, res prava malenkost. Pove pa dovolj veliko o tem, kakšno težo nosijo na sebi ljudje, ki so nam storili kaj hudega, morda celo ne da bi se tega zavedali. Nepoznano veliko breme je to. In hkrati breme, ki ga nosita oba, storilec in prizadeti. Breme, ki dela človeško življenje še težje. Tako težko, da kmalu prekrije vse lepo in dobro.

Saj. Morda imajo prav tisti, ki pravijo, da za nekatera dejanja ni odpuščanja, ker so tako spremenila, tako izmaličila življenja nekaterih ljudi, da te škode ne bodo mogli niti približno popraviti. Toda ali nista v vsakem grehu dve žrtvi? Mar ni greh spremenil dveh življenj? Mar nista dva postala sužnja tega dejanja? In … ali ni še težje breme na tistem, ki je to storil, kot na žrtvi nekega greha? In … kaj če je greh, ki nam ga je storil nekdo, samo posledica, samo senca nekega greha, ki ga je temu storil nekdo drug? Saj vem, ne moremo reči, da nekaj ni slabo, ne moremo ne obsoditi greha … toda mar namesto greha lahko obsodimo človeka? In če ga obsodim - bo to spremenilo njega? Bo spremenilo mene?

Oskar Gröning je 93-letni moški, ki sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne pred nemškim sodiščem odgovarja za smrt 300.000 Judov v času nacizma. Globoko presunjen je izgubil zavest, ko se je k njemu sklonila in ga objela 81-letna preživela ujetnica Eva Kor, ki je v Auschwitzu izgubila mater, očeta in sestri, njo in njeno sestro dvojčico pa so namesto v plinsko celico poslali k Josefu Mengeleju, ki je delal poskuse na dvojčkih. Vseeno pravi, da je treba nekdanjim krvnikom odpustiti, odpustila je celo Mengeleju. »Ko sem to naredila, sem čutila, da je z mene padlo breme bolečine,« pravi. »Končno sem bila svobodna.«

Nekje sem prebral misel, ki me je vrgla na tla. Lewis B. Smedes je nekoč zapisal takole: »Odpustiti pomeni izpustiti zapornika na svobodo in odkriti, da si bil ta zapornik ti.« Če bi živel še en dan, bi odpustil.