Eurosong 2015 pod črto

Izteklo se je, kot se je. Zmaga spet na Švedsko, Slovenija, kot že veste, pa točno na sredini, na 14. mestu. Podrobnejšo analizo, kako so se razdelili glasovi, najdete na v temle članku rtvslo.si, sam pa bom dodal par opazk, ki so se mi ustvarile tekom prireditve in še malce po njej.

Počakam, kaj boste rekli. Je kriva obleka? Frizura? Slušalke? To, da smo prvi nastopili? Da zraven ni bilo nobenih skakajočih ali razgaljenih deklin? Ali pa morda to sploh ni bil tako dober komad. Saj ste vedeli nekje globoko v sebi, da se Slovenci pravzaprav slepimo, da je pobiranje drobtinic naša realnost. Toda potem ne vem, od kod vse navdušenje tistih, ki so nas tako zelo hvalili na Dunaju, od kod stave, da bomo na 4. mestu, tudi ne vem, kako so na internem glasovanju oboževalcev Eurosonga Slovenijo postavili na visoko 5. mesto.

Se pač ne bom strinjal z vami. Imeli smo vrhunsko pesem, rekel bom, celo za zmago. Pa si bom upal biti malce predrzen: če bi Maraaya in Mans Zelmerlöw zamenjala vse razen zastave, bi morda zmagala Slovenija? Žal, mislim, da ne bi. Denar je sveta vladar tudi na Eurosongu. Vedno bolj. In žal je ta vpliv zelo težko prezreti. Prvi dokaz: Kdo vplačuje v stavnice? Bogati, seveda. In tako oblikujejo večinsko mnenje. Med 40 državami in toliko podobnimi pesmimi se je težko odločiti, katera je res najboljša. Za katero boš glasoval? Za tisto, za katero "sem slišal", da je ful dobra. Odkod? S stavnic.

Poleg tega ne morem mimo dejstva, da je že skoraj desetletje, odkar je zadnjič zmagala katera od finančno šibkejših držav (nazadnje Srbija leta 2007). Poglejte zmagovalke zadnjih let, pa boste videli, kam pes taco moli. Finska (2006), Srbija (2007), Rusija (2008), Norveška (2009), Nemčija (2010), Azerbajdžan (2011), Švedska (2012), Danska (2013), Avstrija (2014), Švedska (2015). Upam si reči, da je tako, odkar je na glasove povsem transparentno mogoče tudi vplivati. Seveda se tega ne da pri televotingu (razen preko stavnic), povsem lahko pa se to stori pri žirijah. Teorija zarote? Ne bom zganjal panike. Toda pomislite tole: kako je mogoče, da 40 različnih žirij prepriča ena in ista skladba? Če ste seveda tudi vi mnenja, da ni bila nič kaj tako zelo posebnega. Bila je v redu, ravno tako dobra (ali pa še boljša) pa je bila tudi katera druga. In vplivati na žirije, t.j. na 50% glasov, tudi ni tako težko. Poleg tega imajo žirije svoj status povsem upravičen: skrbeti, da bo pesem, ki zmaga, dovolj kvalitetna. Tako imajo pokrit hrbet. Ne bom dodajal mnenja, koliko kakovostne so bile zares zmagovalke zadnjih let ...

Saj vem, najlažje je ustvariti umetnega sovražnika, da lahko zagovarjaš idejo, ki jo zastopaš, a ne gre zato. Povsem mirno bi odreagiral, če bi bilo tako, kot je bilo leta 2009 z Alexandrom Rybakom, ki je bil tisto leto resnično (!) najboljši. Toda "skandinavski lobi" očitno res obstaja. Pa tega ne pravim samo zato, ker je predsedujoči  Eurosongu od leta 2010 Norvežan Jon Ola Sand. To pravim ... ker je že preveč očitno. Lani bi televoting ustoličil Nizozemsko, letos Italijo ... pa sta obe pri žirijah doživeli poraz. Ne vem, zakaj.

Da pa ne bom samo negativen, moram povedati, da sem na letošnjo profesionalno izvedeno slovensko odpravo izredno ponosen. Predstavili smo se v krasni luči. Ne samo izbrušen in suveren nastop, tudi ostala promocija je bila na visoki ravni. Kot sem vam povedal, so ljudje, ki so na četrtkovem polfinalu hodili mimo mene, prepoznali našo zastavo, mi čestitali in me pozdravljali. In če je med temi tudi neki Brazilec, to veliko pove.

V navezavi na to bom odgovoril tudi na vsakoletno skeptično vprašanje, ali se sploh splača še naprej hoditi na Eurosong. Splača se. Ker je to reklama za državo, kakršne ni. In če vemo, da vsakdo ne bo šel na Expo v Milano, da pa bo do 600 milijonov ljudi gledalo Eurosong, ni kaj pomišljati. Želim si samo, da bi prišli do sistema, v katerem bo res vsaka država enakovredna in enakopravna. Čeprav naj bi sedaj bilo tako, namreč ni. Pa mi ne gre za zmago. Gre mi za glasbo, saj je to vendar Eurovision SONG Contest, najprej druženje držav, in da, tudi postavljanje mostov. Mostov med različnimi, tudi med revnimi in bogatimi, ne samo med razlikami v spolni pripadnosti, na katero se je zadnje čase vse skupaj skrčilo. Da bi vsaka država v tej druščini čutila, da lahko zmaga. Ja, gre mi za to, da bi res zmagal najboljši. In to ni vedno tudi najbogatejši.