Preskoči na glavno vsebino

Eurosong 2015 pod črto


Izteklo se je, kot se je. Zmaga spet na Švedsko, Slovenija, kot že veste, pa točno na sredini, na 14. mestu. Podrobnejšo analizo, kako so se razdelili glasovi, najdete na v temle članku rtvslo.si, sam pa bom dodal par opazk, ki so se mi ustvarile tekom prireditve in še malce po njej.

Počakam, kaj boste rekli. Je kriva obleka? Frizura? Slušalke? To, da smo prvi nastopili? Da zraven ni bilo nobenih skakajočih ali razgaljenih deklin? Ali pa morda to sploh ni bil tako dober komad. Saj ste vedeli nekje globoko v sebi, da se Slovenci pravzaprav slepimo, da je pobiranje drobtinic naša realnost. Toda potem ne vem, od kod vse navdušenje tistih, ki so nas tako zelo hvalili na Dunaju, od kod stave, da bomo na 4. mestu, tudi ne vem, kako so na internem glasovanju oboževalcev Eurosonga Slovenijo postavili na visoko 5. mesto.

Se pač ne bom strinjal z vami. Imeli smo vrhunsko pesem, rekel bom, celo za zmago. Pa si bom upal biti malce predrzen: če bi Maraaya in Mans Zelmerlöw zamenjala vse razen zastave, bi morda zmagala Slovenija? Žal, mislim, da ne bi. Denar je sveta vladar tudi na Eurosongu. Vedno bolj. In žal je ta vpliv zelo težko prezreti. Prvi dokaz: Kdo vplačuje v stavnice? Bogati, seveda. In tako oblikujejo večinsko mnenje. Med 40 državami in toliko podobnimi pesmimi se je težko odločiti, katera je res najboljša. Za katero boš glasoval? Za tisto, za katero "sem slišal", da je ful dobra. Odkod? S stavnic.

Poleg tega ne morem mimo dejstva, da je že skoraj desetletje, odkar je zadnjič zmagala katera od finančno šibkejših držav (nazadnje Srbija leta 2007). Poglejte zmagovalke zadnjih let, pa boste videli, kam pes taco moli. Finska (2006), Srbija (2007), Rusija (2008), Norveška (2009), Nemčija (2010), Azerbajdžan (2011), Švedska (2012), Danska (2013), Avstrija (2014), Švedska (2015). Upam si reči, da je tako, odkar je na glasove povsem transparentno mogoče tudi vplivati. Seveda se tega ne da pri televotingu (razen preko stavnic), povsem lahko pa se to stori pri žirijah. Teorija zarote? Ne bom zganjal panike. Toda pomislite tole: kako je mogoče, da 40 različnih žirij prepriča ena in ista skladba? Če ste seveda tudi vi mnenja, da ni bila nič kaj tako zelo posebnega. Bila je v redu, ravno tako dobra (ali pa še boljša) pa je bila tudi katera druga. In vplivati na žirije, t.j. na 50% glasov, tudi ni tako težko. Poleg tega imajo žirije svoj status povsem upravičen: skrbeti, da bo pesem, ki zmaga, dovolj kvalitetna. Tako imajo pokrit hrbet. Ne bom dodajal mnenja, koliko kakovostne so bile zares zmagovalke zadnjih let ...

Saj vem, najlažje je ustvariti umetnega sovražnika, da lahko zagovarjaš idejo, ki jo zastopaš, a ne gre zato. Povsem mirno bi odreagiral, če bi bilo tako, kot je bilo leta 2009 z Alexandrom Rybakom, ki je bil tisto leto resnično (!) najboljši. Toda "skandinavski lobi" očitno res obstaja. Pa tega ne pravim samo zato, ker je predsedujoči  Eurosongu od leta 2010 Norvežan Jon Ola Sand. To pravim ... ker je že preveč očitno. Lani bi televoting ustoličil Nizozemsko, letos Italijo ... pa sta obe pri žirijah doživeli poraz. Ne vem, zakaj.

Da pa ne bom samo negativen, moram povedati, da sem na letošnjo profesionalno izvedeno slovensko odpravo izredno ponosen. Predstavili smo se v krasni luči. Ne samo izbrušen in suveren nastop, tudi ostala promocija je bila na visoki ravni. Kot sem vam povedal, so ljudje, ki so na četrtkovem polfinalu hodili mimo mene, prepoznali našo zastavo, mi čestitali in me pozdravljali. In če je med temi tudi neki Brazilec, to veliko pove.

V navezavi na to bom odgovoril tudi na vsakoletno skeptično vprašanje, ali se sploh splača še naprej hoditi na Eurosong. Splača se. Ker je to reklama za državo, kakršne ni. In če vemo, da vsakdo ne bo šel na Expo v Milano, da pa bo do 600 milijonov ljudi gledalo Eurosong, ni kaj pomišljati. Želim si samo, da bi prišli do sistema, v katerem bo res vsaka država enakovredna in enakopravna. Čeprav naj bi sedaj bilo tako, namreč ni. Pa mi ne gre za zmago. Gre mi za glasbo, saj je to vendar Eurovision SONG Contest, najprej druženje držav, in da, tudi postavljanje mostov. Mostov med različnimi, tudi med revnimi in bogatimi, ne samo med razlikami v spolni pripadnosti, na katero se je zadnje čase vse skupaj skrčilo. Da bi vsaka država v tej druščini čutila, da lahko zmaga. Ja, gre mi za to, da bi res zmagal najboljši. In to ni vedno tudi najbogatejši.

Komentarji

  1. Hja, kaj pa lep glas, ali ta tudi vpliva na všečnost pesmi? :o)
    Peter

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j