Preskoči na glavno vsebino

12. Če bi živel še en dan, bi ... se zahvalil

Predstavljaj si, da se s kolesom mučiš po klancu. Vsak ovinek je neskončen. Pljuča ti bo razneslo. Brez sline si. Okrog tebe je lepa narava, vse poje in diši, cveti in se veseli, ti pa se ne zmeniš za to. Samo na svoje trpljenje misliš.

Ko končno prispeš do vrha, tja gor na Marijo Snežno nad Gočami, se moraš najprej usesti. Priti do sape. Ko končno zadihaš, ti jo spet vzame. In ti odpre usta. Ko zreš v to krasoto, v raznobarvna polja in ozelenele gričke, travnike in vinograde, tam spodaj zagledaš češnjo, ki ti je širokosrčno postregla s svojimi sladkimi sadovi, pa ovinke in klance, ki so zdaj tako zelo majhni in nepomembni. Vse te prevzame. Vse se ti prikupi. In rečeš: »Hvala.« Tudi če nimaš besed za to.

Če bi živel še en dan, bi se zahvalil. Za vse bi se zahvalil. Zahvalil bi se za čisto vodo, za veter, za sonce, za dež, za zemljo, za travo in ptice in morje. Za bučke in solato, za musako, pohan sir, burek in utrujeno meso iz župe. Zahvalil bi se za klance, ki so me okrepili, za ovinke, za izgubljenost, za robido, ki mi je opraskala noge, za ljudi, ki so me užalili in me ponižali. Zahvalil bi se za vse, ki se z menoj niso strinjali, zaradi njih se nisem ustavil in sem iskal pot naprej. Zahvalil bi se za Cerkev in za škofa, za brate duhovnike, ki me gledajo postrani. Zahvalil bi se za poraze, za katere sem mislil, da so moje zmage, zahvalil bi se za zmage, za katere sem mislil, da so moji porazi. Zahvalil bi se za tisoče vsakdanjih stvari, ki se zdijo, pa niso samoumevne. Še za moje poškodovano koleno bi se zahvalil. In za zvezde. In za noč. Najbolj pa bi se zahvalil za ljudi, ki so z menoj delili pot. Zahvalil bi se z zardelimi lici, ker vem, da zahvala ne more povrniti, kar so mi dali, kar so iz mene naredili.

Zahvalil bi se za vse. Večkrat in vsakomur. Kajti biti hvaležen je tako zelo pomembno. Hvaležnost odpira oči za lepo in dobro v tem težkem, osamljenem in krutem življenju. Kajti verjemite, da je svet veliko trši kot klop, na kateri žulite komolce s fiziko ali angleščino. In hvaležnost … ga ne omehča, ga ne spremeni. Hvaležnost odkrije lepoto trdote, svetlost teme. Ker hvaležnost vse stvari spremeni v dragocene, četudi ležijo na smetišču človeškega srca. Saj so vendar vse stvari darilo. Zato je tako pomembna. Da se počutim obdarjen. Da se počutim kot nekdo, za katerega je nekomu mar. Da se počutim del nekega velikega načrta. Da se počutim ljubljen, vedno, tudi v temi in preizkušnji.

Ne slepim se. Vem, da s tem ne bi spremenil sveta. Bi pa spremenil sebe. Umrl bi srečen. To pa je največ, kar lahko storim v tem življenju.


Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni26. 5. 15, 00:32

    zahvalit za cerkev-- ne hvala.. Za stresa, rodeta, štuhca... tudi ne..

    in imamo spet recept za vse stvari. Bi prišli ljudje v bolnišnico z zlomljeno nogo, ureznino na prstu, možgansko kap in sladkorno...

    flajštr vse pozdravi..

    poglejte onega z ureznino na prstu.. kak lepo se mu je pozdravilo..

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni26. 5. 15, 18:30

    Marko, zelo lepo napisano! Hvala ti za vse čudovite zapise, ki polepšajo dan in odprejo oči za vse lepo, kar nas obdaja! :)Še naprej tako!

    OdgovoriIzbriši
  3. Anonimni26. 5. 15, 18:56

    problem je, ker marko vtke privat RKC interese v to lepoto..

    recimo: "Zahvalil bi se za Cerkev in za škofa,"

    tako da vi verniki poleg občudovanja narave dobite še privatni interes, kaj naj bi tudi bilo lepo..

    OdgovoriIzbriši
  4. Anonimni27. 5. 15, 17:28

    Življenje bi bilo mnogo lepše, če bi vsak pri sebi večkrat uporabil besedo hvaležnosti, za vse in vsakogar.
    Strinjam se, da s hvaležnostjo res spreminjaš svet okoli sebe, še najbolj pa ravno sebe.
    Hvala za lepe zapise.

    OdgovoriIzbriši
  5. Anonimni27. 5. 15, 17:38

    "za vse in vsakogar."

    ebolo? Hitlerja? Kakega parazita?

    imate res recepte.. za vse in vsakogar... mal se streznite v besedah. Sej ni treba, da govorite take bedarije.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več