12. Če bi živel še en dan, bi ... se zahvalil

Predstavljaj si, da se s kolesom mučiš po klancu. Vsak ovinek je neskončen. Pljuča ti bo razneslo. Brez sline si. Okrog tebe je lepa narava, vse poje in diši, cveti in se veseli, ti pa se ne zmeniš za to. Samo na svoje trpljenje misliš.

Ko končno prispeš do vrha, tja gor na Marijo Snežno nad Gočami, se moraš najprej usesti. Priti do sape. Ko končno zadihaš, ti jo spet vzame. In ti odpre usta. Ko zreš v to krasoto, v raznobarvna polja in ozelenele gričke, travnike in vinograde, tam spodaj zagledaš češnjo, ki ti je širokosrčno postregla s svojimi sladkimi sadovi, pa ovinke in klance, ki so zdaj tako zelo majhni in nepomembni. Vse te prevzame. Vse se ti prikupi. In rečeš: »Hvala.« Tudi če nimaš besed za to.

Če bi živel še en dan, bi se zahvalil. Za vse bi se zahvalil. Zahvalil bi se za čisto vodo, za veter, za sonce, za dež, za zemljo, za travo in ptice in morje. Za bučke in solato, za musako, pohan sir, burek in utrujeno meso iz župe. Zahvalil bi se za klance, ki so me okrepili, za ovinke, za izgubljenost, za robido, ki mi je opraskala noge, za ljudi, ki so me užalili in me ponižali. Zahvalil bi se za vse, ki se z menoj niso strinjali, zaradi njih se nisem ustavil in sem iskal pot naprej. Zahvalil bi se za Cerkev in za škofa, za brate duhovnike, ki me gledajo postrani. Zahvalil bi se za poraze, za katere sem mislil, da so moje zmage, zahvalil bi se za zmage, za katere sem mislil, da so moji porazi. Zahvalil bi se za tisoče vsakdanjih stvari, ki se zdijo, pa niso samoumevne. Še za moje poškodovano koleno bi se zahvalil. In za zvezde. In za noč. Najbolj pa bi se zahvalil za ljudi, ki so z menoj delili pot. Zahvalil bi se z zardelimi lici, ker vem, da zahvala ne more povrniti, kar so mi dali, kar so iz mene naredili.

Zahvalil bi se za vse. Večkrat in vsakomur. Kajti biti hvaležen je tako zelo pomembno. Hvaležnost odpira oči za lepo in dobro v tem težkem, osamljenem in krutem življenju. Kajti verjemite, da je svet veliko trši kot klop, na kateri žulite komolce s fiziko ali angleščino. In hvaležnost … ga ne omehča, ga ne spremeni. Hvaležnost odkrije lepoto trdote, svetlost teme. Ker hvaležnost vse stvari spremeni v dragocene, četudi ležijo na smetišču človeškega srca. Saj so vendar vse stvari darilo. Zato je tako pomembna. Da se počutim obdarjen. Da se počutim kot nekdo, za katerega je nekomu mar. Da se počutim del nekega velikega načrta. Da se počutim ljubljen, vedno, tudi v temi in preizkušnji.

Ne slepim se. Vem, da s tem ne bi spremenil sveta. Bi pa spremenil sebe. Umrl bi srečen. To pa je največ, kar lahko storim v tem življenju.