Preskoči na glavno vsebino

Eurosong 2015 - 1. polfinale


Letošnji, že 60. Eurosong po vrsti, poteka v Avstriji, na Dunaju. Delegacije 40 držav, ki bodo na njem nastopile, so že v polni pripravljenosti, vaje opravljene, ostali so samo še kozmetični popravki, da bo nastop tak, kakršnega so si zamislili. Sem stopimo mi, gledalci. Da vam bo lažje spremljati dogajanje na fantastično pripravljenem odru, se po letošnji rdeči preprogi sprehodimo skupaj.
Kakšne so značilnosti letošnjega najodmevnejšega zabavnega spektakla na svetu? 

Morda najbolj očitna je prisotnost Avstralije. Ja, prav ste prebrali, ne samo Avstrije, ampak Avstralije. Ob okrogli obletnici so Avstralce, ki so že dolgo veliki oboževalci te prireditve, samo za tokrat povabili poleg, tako da se ni treba preveč bati, da bi se Eurosong kmalu preselil morda na kitajska ali indijska tla. Je pa res. da je to morda iztočnica, da si prireditev kova Eurosong želi stopiti tudi na malo bolj bogate in še neodkrite trge. Ideja Mondovizije se je namreč nekoč že nakazovala.

Vsako leto se na Eurosongu tudi pojavi določen trend glasbe, nekakšno povprečje, iz katerega ponavadi štrli par skladb, ki potem zaradi tega lahko uspejo ali pa pogorijo. Letos je recimo to nekakšna pop-beat-kričavnica. Ponavadi je to balada, pomembno pa je, da se predvsem veliko kriči, kriči in še enkrat kriči. Verjetno v slogu prepričevanja žirije, da imajo pred seboj odličen vokal, za gledalca pa to ni kaj posebej privlačno. V modi je seveda en- ali večkratno ponavljanje zlogov, posameznih besed, medmetov ali celo celih stavkov (lo-o-ove ali aha ali mhm ali kaj podobnega). A morda tega niti ne boste opazili, saj je to pač prvina popularne glasbe, ki jo poslušate po radiu, že vsaj dve leti. Na Eurosongu je s tem recimo začela Loreen z Euphorio, mi smo bili pa tako ali tako že dolgo napredni. Spomnimo se samo Karmen Stavec na-na-na itd. :)

Še ena značilnost je izrazita anglizacija držav. Skoraj vse pesmi se pojejo v angleščini, pa čeprav so uradno angleško govoreče države na Eurosongu samo tri. Materinščini so tako ostali zvesti samo še tradicionalno domačemu jeziku zavezani Italijani, Španci, Portugalci in Francozi ter Črnogorci. No, če smo natančni tudi Finci, a tudi če bi bila pesem v angleščini, besedila tako ali tako ne bi nihče razumel. Pa ne zaradi izvajalcev, ampak zaradi žanra pesmi.

Sicer pa je treba povedati, da letos ni kakšne skladbe, ki bi izrazito izstopala, na veselje tudi v negativno stran ne. Bolj ali manj so vse pesmi kvalitetne, treba pa je povedati, da pogrešamo skladbe, ki bi malce bolj izstopale. Seveda tu ne mislim žensk z brado, ampak pesmi, ki bi se ti vtisnile v spomin kot izjemne. In ravno tu vidim priložnost Slovenije, ki ima letos skladbo, drugačno od večine.

V torek, 19. maja že poteka prvi polfinale. Zato si ga na hitro oglejmo. Tudi letos bom skladbe, za katere se mi zdi, da jih je vredno slišati, obarval rdeče, na koncu pa še dodal seznam tistih 10 držav, za katere menim, da bodo prišle v veliki sobotni finale.

1. Moldavija
Eduard Romanyuta - I want your love
Moldavija nam letos posteže s poslušljivo tehno baladico, ki se popolnoma vklaplja v stil letošnjega trenda, ki sem ga opisal zgoraj. Problem je v tem, da bo podobnih skladb letos še vse polno, tako da se bojim, da bi jih to, da nastopajo prav prvi, znalo stati uvrstitve v finale. Je pa res, da nikdar ne veš.

2. Armenija
Genealogy - Face The Shadow

Da, spet balada, tako da mi lahko verjamete, da jih bo letos res veliko. Poleg tega imamo tu kričanje do onemoglosti, kar mene osebno malo odvrne. Zdi se, kakor da avtorjem te skladbe nekje na sredini začne zmanjkovati domišljije. Je pa konec tak, da kar prosi za aplavz. No, saj ga bo dobil. Ne bo pa takega uspeha, kot ga je lani požel Aram, ki je napravil močno sporočilno in inovativno, izstopajočo skladbo. Letos se Armenci utapljajo v povprečju. Morda se jim uspe prijeti za kako bilko, ki bi jih potegnila v finale. A ne zaradi kvalitete, zaradi česa drugega.

3. Belgija
Loïc Nottet - Rhythm Inside

Belgijci pa so drugačni, to pa. Minimalistična skladba, ki skuša združiti elemente popa in rapa. Se vam ne zdi, da je podobna stilu Lorde in njene svetovno znane skladbe "Royals"? Je pa res, da ji je uspelo doseči nek korak naprej v izvirnosti. Prav zato mi je ta skladba simpatična in ji prav od srca privoščim finale.

4. Nizozemska
Trijntje Oosterhuis - Walk Along

Če smo lani nizozemsko pesem razglasili za moralnega zmagovalca, tega letos žal ne bomo mogli. Gre v podobnem stilu, a je vse preveč jokava in kričava, z elementi ponavljanja, da bi si jo lažje zapomnili. A le, če ne bi bilo za njo še kakšne boljše pesmi. Pesem je sicer prijetna, tega ji ne moremo očitati, a se za kaj več vse preveč ponavlja. Finale? Težko.

5. Finska
Pertti Kurikan Nimipäivät - Aina mun pitää

Finci so se z Lordi naučili, da moraš izstopati, da bi lahko zmagal. A so izstopanja in ... izstopanja. Tokrat so - mislim da - šli malce predaleč. Ne zdi se mi prav, da se tako igrajo s čustvi ljudi. Skupina oseb z Downovim sindromom si sicer zasluži, da stopi na oder. Toda ... se vam morda ne zdi, da bi bilo to lahko spet nekakšno izsiljevanje? Če Finci ne zmagajo, bo Evropa spet označena kot diskriminatorna. Če zmagajo, potem bomo imeli naslednje leto Eurosong od družbe odrinjenih skupin. To ne gre nikamor. Eurosong ni referendum. Pa vse spoštovanje do finske skupine in do oseb z motnjo v duševnem razvoju.

6. Grčija
Maria-Elena Kyriakou - One Last Breath

Še ena balada. Tako pozabljiva, da mi je kar nerodno. Res, da si Grčija ne more privoščiti Eurosonga, a spodobno skladbo bi si Evropa vseeno zaslužila.

7. Estonija
Elina Born & Stig Rästa - Goodbye To Yesterday

Estonci so eni od favoritov letošnjega festivala. Rekel bi, da kar zasluženo. Pesem je lepa in spevna, dovolj sporočilna in drugačna od ostalih, prav nič kričava in napadalna. Morda malce posnema lanski nizozemski hit. Malo me sicer skrbi izvedba, ker je skladba takšne narave, da lahko zlahka "zafušata", pri čemer še posebno mislim na nizke tone v kitici, ki jim tudi na posnetku nista preveč kos. Če se to zgodi, bi bilo res škoda. Finale bi moralo biti zagotovljeno.

8. Makedonija
Daniel Kajmakoski - Autumn Leaves

Malo mi je žal, da je makedonska pesem letos tako neizrazita. Ponavadi so Makedonci vedno poskrbeli vsaj za fešto, če že ne za neko veliko blagoglasnost, letos pa žal ni ne enega ne drugega.

9. Srbija
Bojana Stamenov - Beauty Never Lies

Takoj za sosedi nastopijo Srbi. Z boljšo pesmijo, ki pa v vsem zadosti letošnjemu povprečju, tako da nekega presežka žal ne bomo videli. Je pa poslušljiva pesem, nam morda še bolj zato, ker je pod njo spet podpisan Vladimir Graić, avtor Molitve (M. Šerifović) in Verjamem (E. Boto). Poleg vsega nosi zanimiv naslov. Se strinjate z njim?

10. Madžarska
Boggie - Wars For Nothing

Mirna, kantavtorska baladna pesnitev verjetno nikogar ne bo pustila ravnodušnega. Nežno, lepo. Morda preveč za Eurosong? Boogie je korak naprej lanske Nizozemske in bi si zaslužil visoko uvrstitev. Če bo srce slišalo srce. To je to.

11. Belorusija
Uzari & Maimuna - Time

Po pravici povem, da na splošno nisem naklonjen beloruskim izborom. Ponavadi so to tuc-tuc balade s plehkimi glasbenimi rešitvami. Tudi letos je podobno, kar se ritma tiče, se pa premika v smer kakovosti. Morda pa še nekoč nekaj bo iz teh Belorusov. Finale? Verjetno. Ker je pesem na prvo žogo, sicer pa ne. Nič posebnega.

12. Rusija
Polina Gagarina - A Million Voices

Tudi ruska pesem je že stokrat slišano vpitje v počasnih ritmih balade. Tudi besedilo je prežvečeno kot trava v kravjem gobcu. Utrujajoče.

13. Danska
Anti Social Media - The Way You Are

Ena meni ljubših pesmi letošnjega Eurosonga je danska poskočnica v retro ritmih. Ravno prav lahkotna, da ni banalna, da gre lepo v uho in da ti razvedri dan. Preprosto lepa. Navijam zanjo.

14. Albanija
Elhaida Dani - I'm alive

Albanska pesem je zanimiva. Udarna in močna, pa hkrati nekaj manjka. Verjetno nekaj, kar bi jo privzdignilo od tolikokrat omenjenega povprečja. Kar je na nek način škoda, ker ima potencial.

15. Romunija
Voltaj - De la capăt / All Over Again

Se vam ne zdi, da ste ob poslušanju teh skladb nekaj takega že slišali? Romuni so ravno tako zagazili v področje povprečnega, na tem Eurosongu že velikokrat slišanega. Prav zanima pa me, kaj bo pretehtalo pri gledalcih, da bodo iz te gmote izbrali tisto pravo. Morda šov. Ali pa posebni učinki. Kaj bo imela Romunija, bomo videli. Morda pa veliko volilno bazo v inozemstvu ...

16. Gruzija
Nina Sublatti - Warrior

Zadnjo pesem večera poje nevarna žena iz Gruzije. Upam si reči, da verjetno najslabša pesem tega večera, morda celo Eurosonga nasploh. Pesem je eno samo kričanje in napadalnost, kar sicer pritiče njenemu imenu, ne vem pa, če je to tisto, kar naj bi potegnilo občinstvo. V tej ženi ni lepote, niti v pesmi, zato je ne bom pogrešal. Niti malo.

****

Računam, da iz torkovega polfinala napredujejo:
1. Moldavija
2. Armenija
3. Belgija
4. Estonija
5. Srbija
6. Madžarska
7. Belorusija
8. Danska
9. Albanija
10. Romunija

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej