4. Če bi živel še en dan, bi ... šel na potovanje

V nekem hostlu v Galwayu na Irskem – v tej krasni državi, ki jo nekoč morate videti, ker je tako zelena, tako lepa, tako svobodna in tako skrivnostna, tako podobna Sloveniji, pa čeprav tako drugačna – sem v skupni jedilnici naletel na napis, ki se mi je globoko usidral v spomin. Pisalo je takole: Travel often; getting lost will help you find yourself. (prosti prevod: Veliko potuj; to, da se boš izgubljal, ti bo pomagalo, da se spet najdeš.)

Vem. Kot vsi, ki sem jim to doslej povedal, boste odmahnili z roko. Nimamo denarja. Potovanja so za bogate. A to drži le deloma. Potovanja so sicer res za tiste z denarjem. A tisto – če mislite »all-inclusive« in vse, kar je temu podobnega – niso potovanja. So samo ogledi znamenitosti. Potovanja pa so … nekaj drugega. Nekaj povsem drugega.

Jesti sir pod širokim zvezdnatim nebom v Bretaniji. Poslušati petje menihov, ki so ta sir naredili. Voziti se 26 ur brez spanja in potem iti na poroko. Stati celo noč v neskončnih kolonah in na koncu gledati sončni vzhod na Vršiču. Umolkniti na normandijski obali
, kjer je v enem dopoldnevu umrlo 2000 vojakov, in poslušati morje, kako žalostno šumi. Zgroziti se v krematoriju v Dachauu. Vsrkavati dišave na bazarju v Istanbulu. Občudovati vero muslimanov v Modri mošeji. Bati se, kam te bo odpeljal samoimenovani vodič v Jeruzalemu. Smrdeti po kameli. Vsake pet minut odpirati dežnik v Dublinu. Usesti se na pločnik pred pub in poslušati koncert na ulici. Tekati s stranišča, da bi ujel vlak za 3500 metrov visoki prelaz Jungfraujoch. Spati na senu pod cvilečimi polhi. Še opolnoči iskati kraj, kjer boš zaspal. Deliti si sobo 2 x 2 metra s še petimi prijatelji. Imeti mašo na armaturi v avtu. Sezuti si čevlje z nog po celodnevni hoji. Iskati mehanika v krajih, kjer ne govorijo nič drugega kot le katalonsko. Drenjati se na podzemni železnici v Barceloni. Dočakati trenutek, ko po celem dnevu iz oblakov prikaže veličastni Matterhorn.

To so potovanja. Trenutki, ki te spremenijo. Dogodki in ljudje, ki ti razširijo obzorje. Spoznanja, do katerih prideš samo tako, da jih vidiš, da se jih dotakneš, da pustiš, da se te dotaknejo. Tako so dragocena, ta srečanja, ker zaradi njih drugače gledaš na to, kaj ti trobita televizija in računalnik. Drugače gledaš ljudi, ki si jih obsojal, ker jih nisi poznal, in drugače presojaš dogodke svojega in drugega sveta. S potovanji postaneš kritičen do tega, kar ti pravijo drugi, in tega, v kar si bil prepričan sam. In ni boljšega za rast človeka in rast družbe. Vsako potovanje je res potovanje v drugi svet, iz katerega pelje pot tudi vase. Zato je treba na potovanja: da imaš zgodbe in da sam postaneš zgodba.

Pa še nekaj dajejo potovanja zelo dragocenega: globoka prijateljstva z ljudmi, s katerimi potuješ. Nesmrtne izkušnje in skupaj premagane preizkušnje, skupni »uau« vzkliki, odkritja, neskončna smejanja in debate o »nepomembnih« stvareh tega življenja. Recimo to, zakaj se slamici reče slamica in ne raje travica.

In za vse to ni treba veliko denarja. Ni treba, da spiš v hotelih, dovolj je trd armafleks pod zvezdami. Ni treba razkošnih večerij, dovolj je frtalja iz cvetic na travniku. Ni treba bazenov, kavča, ni treba vsak dan druge obleke in začrtanega programa. Treba je samo – iti. Ker je pot tista, ki te ustvari in ki ti daje smisel. Zato bi, če bi živel še en dan, šel na potovanje.