4. Če bi živel še en dan, bi ... šel na potovanje

V nekem hostlu v Galwayu na Irskem – v tej krasni državi, ki jo nekoč morate videti, ker je tako zelena, tako lepa, tako svobodna in tako skrivnostna, tako podobna Sloveniji, pa čeprav tako drugačna – sem v skupni jedilnici naletel na napis, ki se mi je globoko usidral v spomin. Pisalo je takole: Travel often; getting lost will help you find yourself. (prosti prevod: Veliko potuj; to, da se boš izgubljal, ti bo pomagalo, da se spet najdeš.)

Vem. Kot vsi, ki sem jim to doslej povedal, boste odmahnili z roko. Nimamo denarja. Potovanja so za bogate. A to drži le deloma. Potovanja so sicer res za tiste z denarjem. A tisto – če mislite »all-inclusive« in vse, kar je temu podobnega – niso potovanja. So samo ogledi znamenitosti. Potovanja pa so … nekaj drugega. Nekaj povsem drugega.

Jesti sir pod širokim zvezdnatim nebom v Bretaniji. Poslušati petje menihov, ki so ta sir naredili. Voziti se 26 ur brez spanja in potem iti na poroko. Stati celo noč v neskončnih kolonah in na koncu gledati sončni vzhod na Vršiču. Umolkniti na normandijski obali
, kjer je v enem dopoldnevu umrlo 2000 vojakov, in poslušati morje, kako žalostno šumi. Zgroziti se v krematoriju v Dachauu. Vsrkavati dišave na bazarju v Istanbulu. Občudovati vero muslimanov v Modri mošeji. Bati se, kam te bo odpeljal samoimenovani vodič v Jeruzalemu. Smrdeti po kameli. Vsake pet minut odpirati dežnik v Dublinu. Usesti se na pločnik pred pub in poslušati koncert na ulici. Tekati s stranišča, da bi ujel vlak za 3500 metrov visoki prelaz Jungfraujoch. Spati na senu pod cvilečimi polhi. Še opolnoči iskati kraj, kjer boš zaspal. Deliti si sobo 2 x 2 metra s še petimi prijatelji. Imeti mašo na armaturi v avtu. Sezuti si čevlje z nog po celodnevni hoji. Iskati mehanika v krajih, kjer ne govorijo nič drugega kot le katalonsko. Drenjati se na podzemni železnici v Barceloni. Dočakati trenutek, ko po celem dnevu iz oblakov prikaže veličastni Matterhorn.

To so potovanja. Trenutki, ki te spremenijo. Dogodki in ljudje, ki ti razširijo obzorje. Spoznanja, do katerih prideš samo tako, da jih vidiš, da se jih dotakneš, da pustiš, da se te dotaknejo. Tako so dragocena, ta srečanja, ker zaradi njih drugače gledaš na to, kaj ti trobita televizija in računalnik. Drugače gledaš ljudi, ki si jih obsojal, ker jih nisi poznal, in drugače presojaš dogodke svojega in drugega sveta. S potovanji postaneš kritičen do tega, kar ti pravijo drugi, in tega, v kar si bil prepričan sam. In ni boljšega za rast človeka in rast družbe. Vsako potovanje je res potovanje v drugi svet, iz katerega pelje pot tudi vase. Zato je treba na potovanja: da imaš zgodbe in da sam postaneš zgodba.

Pa še nekaj dajejo potovanja zelo dragocenega: globoka prijateljstva z ljudmi, s katerimi potuješ. Nesmrtne izkušnje in skupaj premagane preizkušnje, skupni »uau« vzkliki, odkritja, neskončna smejanja in debate o »nepomembnih« stvareh tega življenja. Recimo to, zakaj se slamici reče slamica in ne raje travica.

In za vse to ni treba veliko denarja. Ni treba, da spiš v hotelih, dovolj je trd armafleks pod zvezdami. Ni treba razkošnih večerij, dovolj je frtalja iz cvetic na travniku. Ni treba bazenov, kavča, ni treba vsak dan druge obleke in začrtanega programa. Treba je samo – iti. Ker je pot tista, ki te ustvari in ki ti daje smisel. Zato bi, če bi živel še en dan, šel na potovanje.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik