7. Če bi živel še en dan, bi ... sanjal

Prejšnji teden me je v časopisu pritegnila zanimiva zgodba, ki me je pretresla, ker je bila to zgodba z druge strani medalje, kot sem je vajen. Courage Odafeh Loren je Nigerijka, ki je prišla v Italijo. Ker se je njena mama v iskanju preživetja za svojo družino že pred časom odselila v Libijo, je bila Courage doma skorajda sužnja. Mama ji je preskrbela denar, da bi prišla k njej, v Libijo. Po tihotapski poti preko Nigra do Libije, na kateri ni zakonov, so le močnejši in šibkejši. In močnejši so tisti, ki imajo orožje in denar, šibkejši so vsi ostali. Posebno ženske. Pa je imela srečo. Nihče je ni mučil, ne ugrabil, ne posilil. Tako je dospela k mami v Tripoli. A tam ni mogla živeti, saj se je morala res prav vsak dan skrivati. Tako ji je mama priskrbela pot v Italijo. Na Lampeduso. Za visoke denarje so jo strpali na majhno barkačo, na kateri je bila edina ženska med 150 moškimi. To pove vse.

Mala ladja, prej malo večji čoln, s katerim je potovala proti obljubljeni deželi Evropi, je kmalu zašla v težave. Na ladji ni bilo kapitana in ta se je nenadoma »pokvarila«, kar je ustaljen tihotapski postopek. Ko motor ugasne, so ljudje na milost in nemilost prepuščeni obalni straži.

»Nekaj časa smo pluli v krogu. Nihče ni vedel, kje smo oziroma kam bi morali pluti. Rekli so nam, da smo se izgubili. Da nas bo že nekdo našel. To je bilo po dveh dneh plovbe. Bili smo brez vode in hrane. Bala sem se, da bom umrla. Ves čas sem razmišljala o smrti. Lahko sem le molila …« je povedala Courage. Po še enem dnevu čakanja je 150 ljudi rešila ladja italijanske vojaške mornarice. Lahko pa jih ne bi. Lahko bi kot tistih 23.000 ljudi, ki jim je grob Sredozemsko morje med Italijo in Libijo, tam končali svoje sanje o lepem življenju.

Pa so bile tiste sanje smiselne? Sanje, ki niso vedele, ali se bodo sploh kdaj uresničile, sanje življenja, ki se lahko konča naslednji trenutek. Ali pa sanje tistih, ki so po nekem čudežu stopili na evropska tla in začeli živeti pekel? Rekel bi, da so bile. Zato, ker so jih naredile svobodne. In svoboden človek je človek, ki živi prihodnost.

In če bi bil jaz na tisti ladji? Če tudi jaz ne bom vedel, ali bom doživel naslednji trenutek? Če bi imel še en dan? Če bi živel še en dan, bi sanjal o prihodnosti. Za sabo bi pustil polno mizo papirjev z nedokončanimi pesmimi, z načrti, z idejami, z željami. Iskal bi področja, kje lahko še zrasem, veselil bi se, da česa še ne znam. In če ne bi sanjal, bi moral sanjati. Tudi če bi jutri umrl, bi moral upati, bi moral sanjati o prihodnosti. Pa ne zato, da bi živel v sanjah, ampak da bi živel svoje sanje, tudi če se ne bodo nikdar zgodile. Kajti zaradi tistega, kar nas presega, rasemo in hodimo naprej, zaradi tega živimo. In jaz hočem živeti večno!

Saj v sanjah ne moremo umreti. Samo zbudimo se.

(vir: http://www.delo.si/sobotna/ves-cas-sem-razmisljala-o-smrti-lahko-sem-le-molila.html)