Skozi vrata

Tako se končuje in pravzaprav za nas končno zares začenja velika noč: z binkoštnimi učenci. To niso samo učenci, ki govorijo tuje jezike, to so predvsem učenci, ki odprejo vrata in gredo ven. In veste, kaj pomeni stopiti skozi neka vrata. Stopiti skozi vrata pomeni zapustiti svoj stari svet, dokončno se posloviti od njega, z vsemi prednostmi in slabostmi vred, in vstopiti v nov prostor, v novo, povsem neznano zgodbo. V novega človeka, ki ni več obremenjen in zaznamovan, ki ne nosi ne grehov ne napak, pa tudi ne moči in bogastva svojega preteklega življenja, temveč je povsem svoboden.

V to novost si učenci niso upali. Prvič zato, ker je človeka novosti strah. Četudi je preteklost težka, je varna. Drugič pa si tja niso upali zato, ker so se čutili, da morajo ostati, kjer so, ker si to zaslužijo. Ker si zaslužijo kazen.

A kakršnakoli že je naša preteklost, je smrtonosna. Vsaka preteklost je smrtonosna. Hoditi, to pa je življenje. Hoditi, to je delo Svetega Duha.

Vzemimo primer, ki ga zelo dobro poznamo. Z nekom se skregamo. Potem v jezi ali morda užaljenosti odidemo in zaloputnemo vrata za seboj. Takrat smo v prostoru strahu in žalosti. Priti skozi ta vrata nazaj in prositi odpuščanja je najtežja stvar na svetu. Posloviti se od svojega ponosa in svojega prav, posloviti se od svoje preteklosti in stopiti v novi svet, za katerega ne vemo, kaj nam bo prinesel, kakšne ljudi bo iz nas naredil.

To je binkoštna dilema: ostati v grobu – ali vstati od mrtvih. Dilema, ki jo lahko razreši samo Sveti Duh, ki je Duh odpuščanja. Duh, ki trka na vsa mogoča zaprta vrata človekovega življenja, vrata, ki smo jih zaloputnili iz jeze, strahu, maščevalnosti, zaradi porazov ali zamer ali bolečine. Trka na vrata, da bi nas pregovoril, naj stopimo skoznja. Naj si dovolimo novo življenje, naj bomo svobodni.

Njegovi nagovori so raznovrstni. Včasih preko ljudi, včasih preko dogodkov, ne vedno dobrih, ne vedno prijetnih, včasih preko porazov, včasih celo preko smrti – vedno pa je to klic v nekaj novega. In odpreti teh vrat ne bomo mogli, dokler se ne bo v nas zgodilo nekaj podobnega, kot se je v učencih. Ne vemo, kaj se je zgodilo, vemo pa kako. Z molitvijo. Spremenili so se v molitvi.

Tako je namreč mogoče postati binkoštni učenec: poslušati, na katera vrata trka Bog, jih odpreti in iti skoznja.