2. Če bi živel še en dan, bi ... bral.

Pred nekaj dnevi sem prebral knjigo Ernesta Hemingwaya Starec in morje. Govori o možu, ki mu je po dolgih dneh neuspeha uspelo ujeti največjo ribo. Potem pa so prišli morski psi, mrhovinarji velike ribe. Ta trenutek je pisatelj ujel takole: »Ay,« je rekel naglas. Za to besedo ni prevoda, mogoče je samo zvok, kakršnega človek nehote izusti, ko čuti, kako mu gre žebelj skozi dlan in v les.

Fantastičen stavek. Dragi moji, od te fantastičnosti se živi. Od tega, da te nekaj tako prevzame, te preseneti, te začara … te zamisli.

Če bi živel še en dan, bi bral. Bral bi tako, kot mi je bral oče, ko sem kot otrok ležal na postelji, z rokami sem si podpiral brado, on pa me je – izmučen od dela celega dneva – vozil po prostranstvih domišljije, najprej s Piko Nogavičko, potem z Bratovščino Sinjega galeba. Še zdaj se spomnim, kako rad sem poslušal njegovo branje. Tako rad, da je on zaspal pred menoj in sem ga moral buditi in rotiti, naj prebereva še eno in še eno poglavje. Tako bi rad bral. Da bi nekomu povedal nekaj lepega, pravljičnega, življenjskega, ker je vsaka pravljica življenjska. Ne zato, ker bi nam povedala, da zmaj obstaja, ampak ker nam pove, da se ga da premagati. (G.K. Chesterton)

In bral bi tako, kot sem bral ob številnih večerih, ko sem si s kavča prinesel odejo, jo položil na trdo »kišto« ob toplem »špargetu« in potem ure in ure bral, mama mi je kuhala čaj, oče pa pekel kostanj. Mmm, kako je dišalo, kako je bilo toplo. Tako bi rad bral. Bral bi tako, da bi začutil v življenju toplino in dom.

In bral bi tako, kot sem bral dolga leta potem, malo, površno, da bi to lepoto, ki se skriva v njih, potem kot izgubljeni zaklad spet nekoč odkril in jo začel ljubiti z novo, še večjo ljubeznijo. Zapustil sem knjige, božal sem jih samo po platnicah in vedno znova prelagal trenutek, ko bi se jim prepustil. In sem vsakič, ko sem jih videl, v sebi spet zajokal, potiho, neslišno. Ker je včasih treba zapustiti nekaj, kar ljubiš, da bi to nekoč ljubil še bolj.

Vse to, kar vidite, da sem jaz, so naredili ljudje, s katerimi živim, in knjige, ki sem jih prebral. Pa s tem ne mislim sposobnosti zapisovanja besed, da lepo zvenijo in veliko povejo. Ne. Knjige niso samo še ena možnost preživljanja prostega časa. Knjige so žive. Knjige so odtis ljudi, ki so jih napisali. In človek živi knjige, ki jih prebere.

Ker vem za ljudi, ki ogromno preberejo, in prav vsi so prijetni, široki ljudje. Mladi so, vedno polni novosti in življenja. Poznam človeka, ki se bliža devetdesetim letom, pa je v svoji misli in svojem življenju še vedno tako zelo mlad. Veliko, zelo veliko bere. In vem tudi za zadrte ljudi, za zaprte in stare ljudi, ki niso nujno stari po letih, so pa stari, ker jim je edinole lastno mnenje merilo vsega. Tako je, ne berejo veliko. Ne knjig ne ljudi.

Zato bi – če bi živel še en dan – bral. Ker bi hotel imeti zadnji dan svojega življenja zadosti veliko srce za vsakega človeka – in za pomlad.