Temelj ljubezni

… da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. (Jn 15,12)

Biti kristjan ni težko. Ni treba imeti veliko znanja, niti ne veliko denarja, niti ni treba obvladati kakšnih posebnih veščin. Biti kristjan pomeni imeti Jezusa. Samo to. Samo imeti nekoga, ki te ima rad nepreklicno, do smrti.

Biti kristjan – pred vsemi dejanji – pomeni verjeti in vedeti, kako nas ima Bog rad, ker je to naš temelj, naša osnova, naše bistvo. In ravno to je tisto težko pri krščanstvu. Kajti imeti Jezusa je težko. Težko je čutiti, biti prepričan o tem, da imamo Jezusa, kar pomeni, da imamo njegovo ljubezen. Spričo vsega, kar se nam dogaja v življenju, je to težko. Toda mi brez tega ne moremo biti kristjani.

Zato nas Jezus danes prepričuje o tem. »Ljubil sem vas … Jaz dam življenje za svoje prijatelje … In vi ste moji prijatelji … Izbral sem vas … « To prepričevanje se mi zdi tako podobno prepričevanju naših staršev, ki ga razumemo, ko nam strežejo z dobrotami, in mu ne verjamemo, ko smo deležni težkih reči, napora, graje in kazni, čeprav gre v obeh primerih za ljubezen. Saj starši vedo, da bi bila za otroka največja kazen to, da ga ne bi kaznovali, in da bi bil zanj najhujši življenjski napor to, da se ne bil naučil napora. In dokler temu prepričevanju, da nas imajo radi, preprosto ne verjamemo – ker vedeti in razumeti tako ali tako ne moremo – ne moremo biti njihovi otroci in njihovi dediči, ne moremo sprejeti tega, kar nam dajejo, da bi to lahko nekoč dali nekomu drugemu. Tako tudi ne moremo biti kristjani.

Kajti biti kristjan pomeni imeti človeka tako rad, kot ima tebe rad Jezus. Torej narediti to, kar bi na mojem mestu storil Jezus – in sicer to, kar bi on storil meni. Iz tega izvira prava ljubezen. Vse drugo so samo poskusi, zgrešeni poskusi, in ponaredki ljubezni.