Preskoči na glavno vsebino

Temelj ljubezni

… da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. (Jn 15,12)

Biti kristjan ni težko. Ni treba imeti veliko znanja, niti ne veliko denarja, niti ni treba obvladati kakšnih posebnih veščin. Biti kristjan pomeni imeti Jezusa. Samo to. Samo imeti nekoga, ki te ima rad nepreklicno, do smrti.

Biti kristjan – pred vsemi dejanji – pomeni verjeti in vedeti, kako nas ima Bog rad, ker je to naš temelj, naša osnova, naše bistvo. In ravno to je tisto težko pri krščanstvu. Kajti imeti Jezusa je težko. Težko je čutiti, biti prepričan o tem, da imamo Jezusa, kar pomeni, da imamo njegovo ljubezen. Spričo vsega, kar se nam dogaja v življenju, je to težko. Toda mi brez tega ne moremo biti kristjani.

Zato nas Jezus danes prepričuje o tem. »Ljubil sem vas … Jaz dam življenje za svoje prijatelje … In vi ste moji prijatelji … Izbral sem vas … « To prepričevanje se mi zdi tako podobno prepričevanju naših staršev, ki ga razumemo, ko nam strežejo z dobrotami, in mu ne verjamemo, ko smo deležni težkih reči, napora, graje in kazni, čeprav gre v obeh primerih za ljubezen. Saj starši vedo, da bi bila za otroka največja kazen to, da ga ne bi kaznovali, in da bi bil zanj najhujši življenjski napor to, da se ne bil naučil napora. In dokler temu prepričevanju, da nas imajo radi, preprosto ne verjamemo – ker vedeti in razumeti tako ali tako ne moremo – ne moremo biti njihovi otroci in njihovi dediči, ne moremo sprejeti tega, kar nam dajejo, da bi to lahko nekoč dali nekomu drugemu. Tako tudi ne moremo biti kristjani.

Kajti biti kristjan pomeni imeti človeka tako rad, kot ima tebe rad Jezus. Torej narediti to, kar bi na mojem mestu storil Jezus – in sicer to, kar bi on storil meni. Iz tega izvira prava ljubezen. Vse drugo so samo poskusi, zgrešeni poskusi, in ponaredki ljubezni.

Komentarji

  1. solzavo mešanje realne ljubezni staršev do otrok z ljubeznijo nevidnega magičnega bitja..

    dve popolnoma različni stvari. Ena je definitivno realna, druga pa..

    lepo je vedno injecirat boga v vse dobre stvari, ki jih ljudje delajo. Lep podukt placement.

    OdgovoriIzbriši
  2. Res je, velikokrat daš ves čas, napor za prijatelje, jih imaš rad, potem pa spoznaš, da ljubezen ni obojestranska...
    Kako ravnati tedaj? Stavek Ljubite se med seboj, kot da utone v pozabo, na plan privre jeza, zamera in še kaj. Vendar z leti spoznaš, da so se poti mladostniških let morale raziti.

    OdgovoriIzbriši
  3. "Kajti biti kristjan pomeni imeti človeka tako rad, kot ima tebe rad Jezus."

    si padu na tale indoktrinacijski slogan.

    "Iz tega izvira prava ljubezen."

    Prave ljubezni se ne tala kar po defaultu. Jo morajo zaslužit. Vse kar je brez tega je vrženo proč.. To kler dobro ve, a še vedno forsira tele slogan na ljudi, ker si želijo sadove prave ljubezni od navadnih ljudi.

    in tudi zato je krščanstvo nemoralno in pokvarjeno. Zmanipulira ljudi, da ravnajo v svojo škodo. In to zavije v nek celofan ideologije "ljubezni"..

    bedarije..





    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.