Moje nedelje so si zelo podobne ena drugi. Po maši grem domov na kosilo. Mama skuha kosilo. In lepo ji je, ko pridem, saj verjetno res ni težje stvari kot jesti sam. Ko pojeva, se še na kratko pomeniva in pospraviva, ona popije kavo, potem pa greva v dom za upokojence pod Gradiščem. Tam sva že domača, ona še veliko bolj kot jaz, saj je tam skoraj vsak dan. V sobi 33 v drugem nadstropju naju čaka nemirni mož. Vidi se, da je bil nekoč krepak, pa mu je bolezen popila življenjsko moč, da je zdaj shujšan in nebogljen. Kako življenje spremeni človeka, kako zelo!
Pokrijeva ga, ker se je odgrnil. Ne more več sam hoditi, večino časa preleži na postelji. Včasih, če je lepo vreme, ga posedeva na voziček in odpeljeva ven, na sonce, pod zrelo akacijo in ptice. Zelo težko in zelo malo govori. Večino časa smo tiho, ali pa mu poveva za kako stvar, ki se nama je zgodila, kako stvar iz naše družine ali iz domače vasi. Bolezen je zaenkrat pustila pri miru samo center za globoki spomin, tako da še vedno lahko poje in moli. Vsakič skupaj zapojemo vsaj kakšno ljudsko, npr. Prišla bo pomlad ali Kje so moje rožice. Morda pa tisto njegovo, Ko sem bil še za pompirja. Žalosten pogled ima. Ne smeje se, morda se niti ne more. Ne vem, kako dojema, kar se dogaja okrog njega, recimo to, da sedaj živi v domu. Ne vem, koliko razume. Ne vem, ali joče, ko je sam. Oči … oči pa, kakor da brez besed sprašujejo in sprašujejo. Ko ga primeš za roko, jo močno stisne in je ne spusti.
Ta mož je moj oče. In če bi živel še en dan, bi ga šel obiskat. Pa ne bi šel, ker se to spodobi. Niti ne zato, ker bi si tega želel. Šel bi zato, ker ga imam rad. In imeti rad … to velikokrat pomeni narediti stvari, ki si jih ne želiš, ki so ti težke, kdaj celo odvratne. In k očetu vedno težko grem. Ne zato, ker ga nočem videti, nikakor. Ne zato, ker je težko samo biti tam in biti večino časa tiho (in tiha ljubezen nemoči je zelo težka stvar). K očetu grem težko zato, ker vem, kako težko bo od njega oditi. Takrat si predstavljam sebe na tisti postelji, predstavljam si, kako bi bil osamljen – pa čeprav ne vem, ali je moj oče osamljen. Ne vem, pa tudi nočem pomisliti, kako je, kadar je sam. Ne prenesem te misli. Pretežka je zame in za moje življenje. Vedno, ko grem, sem žalosten kot prvič, ko smo ga pripeljali, ker mama ni več mogla skrbeti zanj. Žalosten, ker se mi zdi, kot da ga zapuščam, ko me potrebuje. Žalosten, ker se mi zdi, kot da vsakič znova, ko odidem, malce umre. Strahoten občutek je to. A tak strahoten občutek bi si želel imeti še dolgo. Dokler bo namreč v meni, dotlej bo to pomenilo, da ga imam rad.
Zato ga obiskujem. Zato si dovolim vsakič z njim trpeti in na tihem jokati, ko odidem. In zato bi ga obiskal tudi tisti, zadnji dan. Ker je na zadnji dan treba biti hvaležen. In moj obisk – morda tudi zato, ker je to obisk z naporom – je edino in največ, kar mu lahko podarim v zahvalo, ker mi je dal vse, kar je lahko. Bil je in je še moj oče. Takrat močan in krepak, sedaj šibek in majhen, a vedno močno ljubeči človek.
Zato prihajam. Da sem z njim in on z menoj. Do tistega zadnjega dne, ko nas bo Bog našel pod križem – ali pa nas ne bo. Jaz bi si želel, da me najde. Zato bom tam tudi na zadnji dan.
Doživljati ugašanje ljubljene osebe je najtežja, pa vendar zelo človeška izkušnja.
OdgovoriIzbrišiNi besed, ki bi izrazile izraz oči nebogljenega človeka, ki ne zmore več govoriti. Ne zmore več... In ko pride smrt, je to hkrati rešitev. In blagor tistim, ki so ujeli te ure in ljubljenega človeka držali za roko, ko je odhajal.
Ta zapis se me je zelo dotaknil. Čutim bolečino in tudi jaz si ne upam predstavljati kako se vaš oče in mnogi drugi počutijo, ko ljubljeni zapustijo njihovo sobo in odidejo domov. Hvaležna sem za zdravje mojih staršev, naj jim še dolgo služi.
OdgovoriIzbrišiČudovito napisano. Ko sem sama zadnjič videla očeta v bolnišnici, je bil v komi. Ko sva se s sestro poslavljali od njega, se je srčni utrip na monitorju pospešil, po licu pa mu je stekla solza. Mislim, da je vse videl, vse vedel, vse čutil.
OdgovoriIzbriši