6. Če bi živel še en dan, bi ... pozdravil vsakega človeka

Imeli smo strašansko čudnega soseda. Tako rečem vsakemu človeku, ki mu več pomeni denar kot brat ali sestra. Ta naš čudaški sosed je bil strašansko jezen vsakokrat, ko smo ga videli, preklinjal je mamo in očeta, če sta samo stopila na balkon, da bi obesila perilo ali zalila rože. Ne vem, zakaj je bil tak. Res mu nismo storili nič žalega, pa čeprav me je kot otroka večkrat imelo, da bi se odkradel na njegov vrt in vzel vsaj eno od stotih slastnih hrušk, ki so se bohotile na njegovem drevju. Pa nisem šel, preveč me ga je bilo strah, če me dobi. Danes razmišljam, da je bil verjetno tak, ker mu je v življenju manjkalo ljubezni. Kakorkoli že. Temu preklinjanju dolgo časa nismo mogli nič. Izogniti se mu nismo mogli, ignoriranje ga je še bolj razjezilo, da o zatrjevanju, da mu nismo nič hudega storili, sploh ne govorim. Ta človek je bil živa nevihta. Potem pa je nekega dne – menda je bilo za božič ali za veliko noč, ne vem natančno – mama spekla potico in jim jo nesla. Potrkala je na vrata, jih pozdravila, jim podarila kos potice, jim voščila za praznike in odšla domov. Obstali so odprtih ust. In od tistega dne dalje ni bilo nobenega preklinjanja več. In upam, da je umrl mirno, z zavestjo, da je človek.

Na začetku neke knjige, ne vem več, katere, sem prebral stavek – baje, da je Platonov – ki je šel nekako takole: »Bodi prijazen, kajti vsakdo, ki ga srečaš, bojuje težko bitko.« Ne vem, če lahko pozdraviš prav vsakega človeka, in ne vem, če ti je to res pomembno, če ne prebereš in razumeš in ne verjameš temu stavku v vsakem človeku, ki ga srečaš. A če ga … potem s samo navadnim pozdravom narediš čudež. Zverino spremeniš v človeka, kar je enako težko kot spremeniti kamen v kruh.

Rad bi naredil tak čudež, preden umrem. Zato bi, če bi živel še en dan, pozdravil vsakega človeka. Nič drugega, samo pozdravil bi ga. Dober dan, dobro jutro, dober tek, adijo, lahko noč. Ker človek postane človeški, ko ga obravnavamo kot človeka. Ko ga pogledamo v obraz, ga ne moremo ustreliti. Ko ga pozdravimo, se ne moremo delati, kakor da ga ni. To, da je, da ga je nekdo opazil, da je našel prostor v življenju nekoga, to je največ in dovolj, kar lahko damo ljudem, ki jih srečamo. In morda jih to tudi spremeni, nepredstavljivo spremeni. Preden umrem, bi rad ustvaril človeka namesto sebe. In tako se to stori.

V Dornberku – in morda tudi v kakšni drugi vasi – je zanimiva navada, da se vsakega pogreba udeleži večina ljudi, pa četudi samo postavajo pred cerkvijo in klepetajo. Zdi se, kot da so ga prišli pozdravit, se mu poklonit, ker je bil človek, samo zato. Lepo je to. In hkrati čudno. Bolje bi bilo, ko bi ga prišli pozdravit kak dan prej. Danes recimo.