Po naravi sem človek, ki je rad v družbi. Rad imam popoldneve, ko klepetamo na klopci. Rad imam tiste krasne večere, ko se na kavču prepiramo, praznujemo in žalujemo za ekipo, za katero navijamo. Rad v družbi pogledam film. Rad se na vrhu teras v družbi prepustim legendarnim sončnim zahodom nad Vipavo. Rad imam celo pisanje smsov, če družba ni mogoča. Tako rad imam družbo, da kar težko preživljam petke, ko se dijaški dom izprazni do obisti, da ne govorim o počitnicah, ko taisti dom postane pravo pokopališče. Ni strašljivo, je pa samotno hoditi po takšnem domu, ki izgleda, da je živ, pa ni.
A kolikor imam rad družbo in šumenje klepetov pod oknom, najstniško vreščanje in topotanje korakov po hodniku in žvenketanje pribora v jedilnici, toliko rad imam tudi tišino.
Če bi živel še en dan, bi se umaknil v tišino. Bil bi tiho in poslušal. Veter, kako se mi zaganja v lica, murne, kako brezskrbno godejo, čebele, ki brenčijo, vejico, ki mi pokne pod nogami, ptice, kako praznujejo pomlad, morje, ki se bliža in oddaljuje, kot ljudje. To tako dobro dene človeku: ko samo posluša in nič ne govori. Ko samo je, brez koristi in brez odgovorov. Ko postane kakor drevo, ki vrši v vetru, ko postane kakor trava, ki zori na soncu. Saj, družba napravi človeka bolj človeškega, a tišina ga napravi bolj Božjega. Tišina te namreč napravi bolj občutljivega, bolj pozornega na majhne stvari. In Bog prihaja v življenje samo po majhnih stvareh.
V družbi se moje srce veseli, v tišini pa zrase in se nahrani. Pa četudi to ni mirna tišina, ko bi se samo prepustil in užival v miru. Kolikokrat sem šel skozi tišino poln vprašanj, tudi poln joka in bolečine v svojih prsih. In v njej nisem našel niti enega samega odgovora, niti enega. In tišina me je slekla do golega, da sem uvidel, kako sam sem, kdaj tudi, kako grozen človek sem. Vse to naredi tišina. Pretrese te, tako močno, da se začneš počutiti popolnoma nemočen. Takrat, takrat te spremeni. Ker šele takrat zares utihneš in začneš poslušati. Ne samo sebe, ne svojih občutkov, sodb, želja, čustev in načrtov, končno začneš poslušati druge. V tebi ustvari prostor za nekoga. Za ljubezen. Zato največ pesmi napišem takrat, ko sem v tišini. Ker pesmi ne moreš napisati sam. Napišeš jo tako, da ti jo nekdo pove, ti pa jo poveš nekomu drugemu. Za dobre besede je treba poslušati, veliko poslušati.
Zato imam rad tišino. Ker tišina pove več kot besede. Ker se v tišini dva objameta in poljubita. Ker se v tišini spozna prijatelja. Ker se v tišini trpi in v tišini zori. Ker je v tišini mir. Ker v tišini prihaja Bog. Na svoj zadnji dan bi ga rad srečal.
Komentarji
Objavite komentar