Preskoči na glavno vsebino

8. Če bi živel še en dan, bi ... se umaknil v tišino


Po naravi sem človek, ki je rad v družbi. Rad imam popoldneve, ko klepetamo na klopci. Rad imam tiste krasne večere, ko se na kavču prepiramo, praznujemo in žalujemo za ekipo, za katero navijamo. Rad v družbi pogledam film. Rad se na vrhu teras v družbi prepustim legendarnim sončnim zahodom nad Vipavo. Rad imam celo pisanje smsov, če družba ni mogoča. Tako rad imam družbo, da kar težko preživljam petke, ko se dijaški dom izprazni do obisti, da ne govorim o počitnicah, ko taisti dom postane pravo pokopališče. Ni strašljivo, je pa samotno hoditi po takšnem domu, ki izgleda, da je živ, pa ni.

A kolikor imam rad družbo in šumenje klepetov pod oknom, najstniško vreščanje in topotanje korakov po hodniku in žvenketanje pribora v jedilnici, toliko rad imam tudi tišino.

Če bi živel še en dan, bi se umaknil v tišino. Bil bi tiho in poslušal. Veter, kako se mi zaganja v lica, murne, kako brezskrbno godejo, čebele, ki brenčijo, vejico, ki mi pokne pod nogami, ptice, kako praznujejo pomlad, morje, ki se bliža in oddaljuje, kot ljudje. To tako dobro dene človeku: ko samo posluša in nič ne govori. Ko samo je, brez koristi in brez odgovorov. Ko postane kakor drevo, ki vrši v vetru, ko postane kakor trava, ki zori na soncu. Saj, družba napravi človeka bolj človeškega, a tišina ga napravi bolj Božjega. Tišina te namreč napravi bolj občutljivega, bolj pozornega na majhne stvari. In Bog prihaja v življenje samo po majhnih stvareh.

V družbi se moje srce veseli, v tišini pa zrase in se nahrani. Pa četudi to ni mirna tišina, ko bi se samo prepustil in užival v miru. Kolikokrat sem šel skozi tišino poln vprašanj, tudi poln joka in bolečine v svojih prsih. In v njej nisem našel niti enega samega odgovora, niti enega. In tišina me je slekla do golega, da sem uvidel, kako sam sem, kdaj tudi, kako grozen človek sem. Vse to naredi tišina. Pretrese te, tako močno, da se začneš počutiti popolnoma nemočen. Takrat, takrat te spremeni. Ker šele takrat zares utihneš in začneš poslušati. Ne samo sebe, ne svojih občutkov, sodb, želja, čustev in načrtov, končno začneš poslušati druge. V tebi ustvari prostor za nekoga. Za ljubezen. Zato največ pesmi napišem takrat, ko sem v tišini. Ker pesmi ne moreš napisati sam. Napišeš jo tako, da ti jo nekdo pove, ti pa jo poveš nekomu drugemu. Za dobre besede je treba poslušati, veliko poslušati.

Zato imam rad tišino. Ker tišina pove več kot besede. Ker se v tišini dva objameta in poljubita. Ker se v tišini spozna prijatelja. Ker se v tišini trpi in v tišini zori. Ker je v tišini mir. Ker v tišini prihaja Bog. Na svoj zadnji dan bi ga rad srečal.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej