Preden duhovnik začne živeti svoje poslanstvo (nalašč ne bom rekel »službo«, ker to danes sploh ne pomeni več služenje ljudem, ampak večinokrat služenje denarja), si ponavadi izbere novomašno geslo, nek stavek, ki bi nakazoval program, usmeritev njegovega duhovništva. Dolgo sem premišljeval, kakšno naj bo moje novomašno geslo, ker to pač ne more biti kar prvi stavek, ki ti pade na pamet. Biti mora nekaj, kar si želiš kot duhovnik uresničiti, nekaj, kar te bo vodilo, ti svetilo, te tudi opominjalo, da boš delal to, za kar te je poslal Gospod. Biti mora beseda, ki ti bo pomagala, ko boš izgubljen in ne boš vedel točno, zakaj sploh si duhovnik. Dolgo sem premišljeval in nato izbral. »Vi ste luč sveta.« (Mt 5,14)
Na kaj pomislite pri tem kratkem Jezusovem stavku? Jaz pomislim na optimizem, na veselje, na upanje, na lepoto. Biti luč sveta zame pomeni biti nekomu opora, razlog za upanje, nekdo, ki noče verjeti v temo, ampak v svetlobo, v lepoto, vedno in povsod, četudi je zakrita ali popačena. In če sem prav pošten, sem takrat, ko sem še dosti slabše vedel, kaj sploh je življenje, ko pravzaprav še nisem okusil njegove zahtevnosti in ostrine, verjel, da je moje poslanstvo predvsem ljudem prinašati Boga v veselju, v razigranosti in dobri volji, ki sem je vedno imel v obilju. Kasneje sem si premislil, menil sem, da sem se motil, da je luč bolj tiha prisotnost ob človeku, skupno iskanje odgovorov na težka vprašanja. A se ne enkrat ne drugič nisem motil. Oboje je luč. In ne gre za to, ali je ena boljša od druge, gre samo za to, da pač svetiš s tistim, kar imaš, s tistim, kar si. Da se grebeš za svetlobo. Da takrat, ko nekaj narediš, narediš to za nekoga.
Nekaj, kar mi je v obilju dal Gospod, je moj glasni smeh. Rad se smejem, zelo rad, čimbolj in čimvečkrat. Pa ne zato, ker bi rad s tem pozabil ali prezrl probleme sebe ali ljudi okoli sebe, sploh ne. Saj smeh nikakor ne uniči problemov. Rad se smejem, ker so problemi po smehu drugačni. Drugače jih živim. Drugače jih rešujem. Drugače trpim.
Če se smejem, zato nisem človek brez problemov. Tudi ne mislim, da so ljudje, s katerimi želim deliti svoj smeh, brez težav. Nasprotno. Mislim, da prav človek s problemi najbolj potrebuje smeh, najbolj potrebuje veselega človeka. Če še niste, potem morate pogledati film Patch Adams (Zdravnik s srcem) z Robinom Williamsom v glavni vlogi. Potem boste razumeli, kaj mislim, in boste razumeli, kako dragocena stvar je v življenju smeh – posebno za trpeče ljudi. A to je težko razumeti in sprejeti. Vajeni smo, da trpeče ljudi pomilujemo, da jim govorimo, kako ubogi so. In ne vem, če jim s tem pomagamo, če jim s tem prižigamo luč. Morda bi se morali z njimi smejati. Ne sami, ampak skupaj z njimi. Da bi jih torej pripravili do smeha. Ker smeh ni norčevanje iz njihovih težav, ampak drugačen pogled na življenje v teh istih težavah. In prav tega potrebujejo. Zato smeh sploh ni lahka stvar. Smeh je napor. Smeh zahteva, da vidimo in verjamemo v dobro in lepo, potem ko smo izkusili črnino in grdobijo. Potem je smeh pravi. Potem je res zdravilo, potem je res luč.
Če bi živel še en dan, bi se smejal. Z nekom bi poiskal luč.
Wau :) Lih ob pravem času sem prebrala. Potrebovala sem nekaj takega. :)
OdgovoriIzbriši