1. Če bi živel še en dan, bi ... naredil nekaj novega.
Če bi živel še en dan ...
O smrti ne razmišljamo pogosto, ker tega ne maramo. Nočemo biti minljivi. To nam daje vtis, da bomo živeli večno. Da bomo vse, kar počnemo danes, lahko počeli vedno. Če se za trenutek zresnimo, ne bo tako. Še preden bomo umrli, bomo doživeli kak življenjski ovinek, ki nam bo preprečeval živeti tako, kot smo živeli doslej. Zato je tako zelo pomembno, da bi pred tem spoznali, kaj je nujno in kaj je pomembno. Da nas ne bi nujne stvari ovirale pri tem, da bi opravljali pomembne, dokler jih še lahko, saj se tako rado zgodi, da jih v življenju preprosto zamudimo.
V človekovem življenju mora seveda kdaj prevzeti pobudo tudi to, kar je nujno. A le do takrat, dokler ne prekriva pomembnega. Kajti na tistem pomembnem se odloča, kakšen bom kot človek in kakšno bo moje življenje.
Mnogo ljudi je že ugotovilo, da je življenje lepše, če ga živimo tako, da živimo vsak dan kot bi bil naš zadnji dan. Zato je dobro razmišljati o takšnih stvareh. Pomagajo namreč prebrati, kaj je v življenju pomembno.
Če bi namreč nekaj počeli na svoj zadnji dan življenja – mar ni to nekaj, kar bi morali početi … vsak dan?
O tem bodo govorile letošnje šmarnice. Vabljeni k branju vsak dan od ponedeljka do četrtka, ko imamo v dijaškem domu šmarnice.
1. Če bi živel še en dan, bi ... naredil nekaj novega.
Sredi počitnic sem se s kolesom odpravil v Štanjel. Po velikokrat prevoženi poti, naj si bo z avtom ali kolesom, peš še nisem šel. Sem pa tak človek, da mi gre na živce, če moram po isti poti v eno in drugo smer. Zato sem se precej hitro odločil, da se ne bom vračal po poti skozi dolino Raše, ampak čez Gabrje in Slap. Po veliko manj prometni in veliko bolj razgibani poti, čez vipavske gričke in doline, ki v teh dneh kar kipijo od življenja. To je bila krasna izbira. Predvsem zato, ker sem gledal mlado zelenje in vonjal razbohoteno cvetje, poslušal žgolenje stoterih ptic in kričanje fantov, ki so na traktorju prevažali mlaj. Mimo mene sta se podila celo zaljubljena srnjak in srna.
Nisem šel prvič po tej poti. Je pa res, da so Gabrje stara vas, prepletena z številnimi gasami, tako da ne veš prav točno, katera od njih je »glavna«, torej tista, ki pelje skozi vas in naprej, kamor sem iti tudi sam. Uštel sem se. Namesto mimo vasi sem šel prav do njenega najvišjega dela pri cerkvi. In šele malo naprej sem globoko spodaj zagledal cesto, ki sem jo iskal. A ker sem bil že tako zelo visoko, se mi ni ljubilo spet spuščati, saj sem vedel, da me tako ali tako čaka nov klanec. Naprej navzgor je vodila neka gozdna pot, zato sem seveda takoj zagrabil to možnost.
Bila je dobra izbira. Še bližje naravi in še več miru je bilo, tako veliko miru, da sem kmalu spoznal, da tu že dolgo ni hodila človeška noga. Pot je bila vedno bolj zaraščena in naenkrat se je kar končala. Pred globoko grapo. Šel sem nekoliko nazaj, šel naprej v smeri, kamor bi moral priti, pa ni bilo bolje. Sicer sem našel pot, ki se je ognila grapi, pa je tudi ta prišla pred novo grapo. Vmes je začelo še deževati. Spustil sem se s kolesa in hodil naprej in nazaj, pa ni bilo poti. Povsod ena sama zaraščena džungla. Potreboval sem dobre tričetrt ure, da sem se – peš, s kolesom ob boku – vendarle prebil na znano pot in se izmučen spustil v dolino.
Ni bilo prijetno. Ves umazan in porezan sem prišel iz grmovja. Morda me je malo pekel ponos, ki me je spravil v to godljo. A po drugi strani … mi je bilo fantastično! Ker mi je uspelo, da sem se rešil. Ker sem preizkusil svojo orientacijo. Ker se nisem ustavil kljub številnim oviram. Super je bilo! Čeprav se bojim divjega in neznanega, me hkrati vleče vanj. V divjino, v neznano. Nekam preko svojih meja. Strah me je, a vem, da sem po izkušnji divjine in neznanega vedno drugačen človek.
Kot veter smo. Obstajamo, dokler se premikamo. Dokler rasemo, dokler delamo korake, četudi korake v napačno smer, a vendar korake. Tega pa ni brez preizkušanja svojih meja, brez tveganja. Tega ni, če si ne upamo narediti nekaj novega. Življenje se namreč ne odvija na kavču. Življenje se odvija v divjini, v neznanem. V dvomih, v iskanju, v negotovosti. V hoji po robu, v slepem tipanju, kam. Lahko tudi rečem v »skrivnostnem«, kamor si ne upamo stopiti, ker ne vemo, kako se bo razpletlo. Tam je življenje.
Če bi živel še en dan, bi zato v tem dnevu naredil nekaj novega. Nekaj, česar nisem še nikoli. Nekaj, česar si doslej nisem upal. Šel bi plezat na Matterhorn. Naučil bi se rusko. Preživel bi noč sredi gozda. Človeku, ki se ga bojim, bi povedal, kaj si mislim. Objel bi človeka, ki se mi gnusi. Bil bi norec v očeh tega sveta. Verjetno tudi v svojih očeh. Tako bi umrl kot človek, ki je spremenil svet – ker je spremenil sebe.
O smrti ne razmišljamo pogosto, ker tega ne maramo. Nočemo biti minljivi. To nam daje vtis, da bomo živeli večno. Da bomo vse, kar počnemo danes, lahko počeli vedno. Če se za trenutek zresnimo, ne bo tako. Še preden bomo umrli, bomo doživeli kak življenjski ovinek, ki nam bo preprečeval živeti tako, kot smo živeli doslej. Zato je tako zelo pomembno, da bi pred tem spoznali, kaj je nujno in kaj je pomembno. Da nas ne bi nujne stvari ovirale pri tem, da bi opravljali pomembne, dokler jih še lahko, saj se tako rado zgodi, da jih v življenju preprosto zamudimo.
V človekovem življenju mora seveda kdaj prevzeti pobudo tudi to, kar je nujno. A le do takrat, dokler ne prekriva pomembnega. Kajti na tistem pomembnem se odloča, kakšen bom kot človek in kakšno bo moje življenje.
Mnogo ljudi je že ugotovilo, da je življenje lepše, če ga živimo tako, da živimo vsak dan kot bi bil naš zadnji dan. Zato je dobro razmišljati o takšnih stvareh. Pomagajo namreč prebrati, kaj je v življenju pomembno.
Če bi namreč nekaj počeli na svoj zadnji dan življenja – mar ni to nekaj, kar bi morali početi … vsak dan?
O tem bodo govorile letošnje šmarnice. Vabljeni k branju vsak dan od ponedeljka do četrtka, ko imamo v dijaškem domu šmarnice.
1. Če bi živel še en dan, bi ... naredil nekaj novega.
Sredi počitnic sem se s kolesom odpravil v Štanjel. Po velikokrat prevoženi poti, naj si bo z avtom ali kolesom, peš še nisem šel. Sem pa tak človek, da mi gre na živce, če moram po isti poti v eno in drugo smer. Zato sem se precej hitro odločil, da se ne bom vračal po poti skozi dolino Raše, ampak čez Gabrje in Slap. Po veliko manj prometni in veliko bolj razgibani poti, čez vipavske gričke in doline, ki v teh dneh kar kipijo od življenja. To je bila krasna izbira. Predvsem zato, ker sem gledal mlado zelenje in vonjal razbohoteno cvetje, poslušal žgolenje stoterih ptic in kričanje fantov, ki so na traktorju prevažali mlaj. Mimo mene sta se podila celo zaljubljena srnjak in srna.
Nisem šel prvič po tej poti. Je pa res, da so Gabrje stara vas, prepletena z številnimi gasami, tako da ne veš prav točno, katera od njih je »glavna«, torej tista, ki pelje skozi vas in naprej, kamor sem iti tudi sam. Uštel sem se. Namesto mimo vasi sem šel prav do njenega najvišjega dela pri cerkvi. In šele malo naprej sem globoko spodaj zagledal cesto, ki sem jo iskal. A ker sem bil že tako zelo visoko, se mi ni ljubilo spet spuščati, saj sem vedel, da me tako ali tako čaka nov klanec. Naprej navzgor je vodila neka gozdna pot, zato sem seveda takoj zagrabil to možnost.
Bila je dobra izbira. Še bližje naravi in še več miru je bilo, tako veliko miru, da sem kmalu spoznal, da tu že dolgo ni hodila človeška noga. Pot je bila vedno bolj zaraščena in naenkrat se je kar končala. Pred globoko grapo. Šel sem nekoliko nazaj, šel naprej v smeri, kamor bi moral priti, pa ni bilo bolje. Sicer sem našel pot, ki se je ognila grapi, pa je tudi ta prišla pred novo grapo. Vmes je začelo še deževati. Spustil sem se s kolesa in hodil naprej in nazaj, pa ni bilo poti. Povsod ena sama zaraščena džungla. Potreboval sem dobre tričetrt ure, da sem se – peš, s kolesom ob boku – vendarle prebil na znano pot in se izmučen spustil v dolino.
Ni bilo prijetno. Ves umazan in porezan sem prišel iz grmovja. Morda me je malo pekel ponos, ki me je spravil v to godljo. A po drugi strani … mi je bilo fantastično! Ker mi je uspelo, da sem se rešil. Ker sem preizkusil svojo orientacijo. Ker se nisem ustavil kljub številnim oviram. Super je bilo! Čeprav se bojim divjega in neznanega, me hkrati vleče vanj. V divjino, v neznano. Nekam preko svojih meja. Strah me je, a vem, da sem po izkušnji divjine in neznanega vedno drugačen človek.
Kot veter smo. Obstajamo, dokler se premikamo. Dokler rasemo, dokler delamo korake, četudi korake v napačno smer, a vendar korake. Tega pa ni brez preizkušanja svojih meja, brez tveganja. Tega ni, če si ne upamo narediti nekaj novega. Življenje se namreč ne odvija na kavču. Življenje se odvija v divjini, v neznanem. V dvomih, v iskanju, v negotovosti. V hoji po robu, v slepem tipanju, kam. Lahko tudi rečem v »skrivnostnem«, kamor si ne upamo stopiti, ker ne vemo, kako se bo razpletlo. Tam je življenje.
Če bi živel še en dan, bi zato v tem dnevu naredil nekaj novega. Nekaj, česar nisem še nikoli. Nekaj, česar si doslej nisem upal. Šel bi plezat na Matterhorn. Naučil bi se rusko. Preživel bi noč sredi gozda. Človeku, ki se ga bojim, bi povedal, kaj si mislim. Objel bi človeka, ki se mi gnusi. Bil bi norec v očeh tega sveta. Verjetno tudi v svojih očeh. Tako bi umrl kot človek, ki je spremenil svet – ker je spremenil sebe.
da bi bil pošten vsaj en dan..
OdgovoriIzbrišiin bi dobra dela pripisal dobrim ljudem, slaba slabim ljudem..
in ne selektivno in avtomatično pripisal dobra dela ljudi bogu..
O minljivosti, o tem, kako nam čas polzi med prsti medtem ko se ukvarjamo z nepomembnimi stvarmi (čeprav nujnimi), precej razmišljam. Verjetno zato, ker se še vedno iščem ali pa sem se na nek način že našla pa ne vem kako to udejaniti, temu pa sledi strah, da mi bo zmanjkalo časa preden bom lahko zaživela polno življenje. Vedno bolj se sprašujem o smiselnosti nekaterih nujnih stvari, npr. o moji službi, pri kateri nimam občutka, da bi za zase in druge naredila kaj koristnega, dobrega. Uživanje v drobnih stvareh in hvaležnost zanje me izpolnjujejo v dneh, ko ni časa, da bi se podala v "divjino" po tisti velik kos življenja.
OdgovoriIzbriši