Preskoči na glavno vsebino

3. Če bi živel še en dan, bi ... šel v hribe.

http://www.verticalwayaround.com/

Lansko jesen sem si poškodoval vezi na desnem kolenu. Težko mi je bilo sprejeti, da bom toliko časa brez nogometa, brez teka po stopnicah, brez brezskrbnega pohajkovanja. Najbolj pa mi je bilo hudo, ker nisem mogel več v gore. In ko sem z muko in težavo izvajal gibalne vaje, mi je v mislih odzvanjalo samo eno: samo da pojdem še enkrat v gore, samo še enkrat … To mi je bila edina motivacija, ko sem se preganjal s tistimi napornimi vajami. In te motivacije so me naučile gore.

Verjetno ste že vsi slišali za Tomaža Humarja. Morda celo za Nejca Zaplotnika. Verjetno tudi to, da sta oba svoje življenje pustila v hribih. Dobesedno sta ga pustila tam. In verjetno tudi ne razumete te norosti. Zakaj le bi kdo lazil po strmih, mrzlih in krušljivih skalah, zakaj bi kdo tvegal svoje življenje nad stometrskimi prepadi, zakaj bi kdo vstajal sredi noči in hodil tja gor, ko pa je tu spodaj, v dolini ali pa na morju tako lepo – ker je vse tako … lažje? Zakaj?

Ni jih mogoče razumeti, tistih, ki lezejo tja gor. Ni mogoče razumeti, če niste tudi sami zaljubljeni v hribe. Kot sem se vanje zaljubil jaz. In veste, da je zaljubljenost nerazumljiva. Je stvar srca, ne glave.

Saj niti sebe ne razumem. Preden grem v hribe, se mi res ne da iti. Sto razlogov najdem, da ne bi šel. Pa grem vseeno. In vsak korak, ki ga naredim, je na meji tega, da ga ne bi naredil. Pa ga vseeno naredim. In strah me je višine. Pa se vseeno plazim nad prepadi – in še uživam pri tem. Ne razumem vsega tega. Vem, da bom prišel nazaj ožgan, na smrt utrujen in neprespan, lačen in povsem uničen, pa vseeno vedno znova silim v hribe, ker me tja nekaj vleče. Nekaj nerazumljivega, še bolje, nekaj nerazumskega. Nekaj, kar je stvar srca, ne glave.

Hribi so moj manjkajoči del, zato silim vanje. Nerazumno silim vanje, ker v njih počasi postajam cel. Svoboden, pristen, dober, živ. To pa zato, ker je gora kot oče, uči te živeti. Nauči te pustiti stvari za seboj, nauči te skromnosti, nauči te iskati in vztrajati, nauči te, da si močnejši, kot si misliš, in da si šibkejši, kot si misliš. Nauči te živeti s svojimi močmi in svojimi napakami. Zato me tako privlačijo hribi. Ker se tam dotakneš življenja, kakršno je v resnici, v vsej njegovi krutosti in lepoti. In vedno, vedno, ko se dotakneš življenja, te spremeni, te dopolni.

Življenje pa ne pestuje, življenje preizkuša. Vsak dotik življenja te sicer dopolnjuje, a te dopolnjuje tako, da te boli. Zato je treba v gore. Ker je na gori tvoja sopotnica smrt. In kadar ti je smrt sopotnica, takrat se najbolj naučiš živeti. Takrat ti postanejo pomembne povsem druge stvari, prave, življenjske stvari. Tam si ne izmišljaš, kaj bi jedel in pil, tam je dobro vse, kar ti daje moč. Tudi tam nič ne šteje ocena, ampak znanje in veščine, ki si se jih naučil. Tam nič ne šteje ponos, temveč tovarištvo. Tam se spoznaš, do obisti spoznaš, kdo si. Gora ti pove, kakšne strahove in napake nosiš, tudi tiste, ki jih dotlej nisi poznal. Tam se naučiš biti tiho in poslušati. Naučiš se biti poražen. In tam postaneš ponižen, ker vidiš, kako majhen si pred goro in pred življenjem. Tam postaneš človeški.

Zato bi, če bi živel še en dan, šel v hribe. Samo zato. Ker bi rad umrl kot človek.

Komentarji

  1. Gora je kot huda bolezen, bolezen, zaradi katere lahko kmalu umreš. Takrat spoznaš, da ni pomembno, kaj ješ, v kaj si oblečen, kje si. Takrat si ponižen in te je strah in takrat spoznaš kaj je neverjetna bližina. In plitko dihaš in ostro poslušaš sebe. Ne smeš pa zgubit ponosa in dostojanstvo, nikoli. Vedno se najde angel na zemlji, angel, ki verjame vate in te neizmerno spoštuje. Spusti ga k sebi.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Čudovito napisano, jaz imam onemogočeno pohajkovanje po hribih pa tako rada sem se potikala po gorah. Moj srček je preveč užival dokler ga niso obiskali infarkti. Upijam vsako sliko, vsako besedo že zaradi tega je vredno živeti.

      Izbriši
  2. Kako lepo napisano, kako resnično, iz duše!
    Tudi sama čutim podobno: v gorah se čutim izpolnjeno, dopolnjeno, srečno!
    Vsakomur želim v gorah varen korak, izpolnitev in srečno vrnitev! Marinka

    OdgovoriIzbriši
  3. Tudi jaz čutim v odnosu do gora podobno! Tudi mene gore izpolnjujejo, dopolnjuje in me osrečujejo! Naj bo vsem pohodnikom v gorah, varen korak in osrečujoč občutek, pa srečno vrnitev v dolino! Marinka

    OdgovoriIzbriši
  4. Ko te gore in hribi enkrat osvojijo jim preprosto nikoli več ne moreš reči "adijo". Sčasoma postaneš preprosto del njih, tam najdeš svoj mir in spokoj, energijo in zadovoljstvo. Tam lahko pozabiš na tegobe vsakdanjega življenja, se sprostiš in črpaš energijo. Pogledi ti begajo po cveticah, drevesnih krošnjah, živalih in drugih lepotah ob tvoji poti. Na vrhu te obidejo nepopisni občutki zadovoljstva, sreče in vzhičenosti nad doseženim. Prav tako pa se tudi ob pogledu na vse okoliške vršace zaveš svoje majhnosti, krhkosti in nebogljenosti. Z gora se vračaš izpopolnjen, poln energije in zavesti, da si uspel osvojiti želeni cilj. Iz tega se učiš, da se lahko tudi v življenju premaga vsaka ovira če je volja in vztrajnost.

    OdgovoriIzbriši
  5. Tam se spoznaš,do obisti spoznaš,kdo si.Tam se naučiš biti tiho in poslušati.

    OdgovoriIzbriši
  6. Zelo lepo povedano.

    Še ena moja resnica, ki sem jo pred pol stoletja prebral v neki knjigi:

    Gore jeklené voljo in mehčajo srce.

    Tone

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n