Preskoči na glavno vsebino

15. Če bi živel še en dan, bi ... blagoslavljal

Stara modrost je, da mora človek v življenju narediti tri stvari: napisati knjigo, posaditi drevo in roditi otroka.

Toda če bi živel še en dan … bi bil duhovnik. Čeprav duhovnik ne piše knjig, ne sadi dreves in ne rodi otrok. Nič ne pusti za seboj. Nima kariere, niti spomenika. Toda bil bi duhovnik. Čeprav je velikokrat težko, kdaj celo pretežko, čeprav velikokrat sanjam, kako preprosto bi bilo, če ne bi bil, čeprav vedno znova ugotavljam, kako bolje bi bilo, ko bi bil v tako odgovorno poslanstvo poklican kdo drug, bolj sposoben, bolj pobožen človek, kot sem jaz. Bil bi duhovnik, ker biti duhovnik zame ne pomeni pridigati ali maševati, učiti ali dajati zgled, niti ne spraševati in poslušati, niti ne molčati in tudi trpeti, ampak najprej in predvsem – tudi z vsem tem – blagoslavljati. Blagoslavljati. Samo to.
Blagoslavljati je lepo in je zahtevno. Narediti križ nad ljudmi ali nad stvarmi namreč pomeni vse in vsakogar izročati Bogu. Vse svoje poti, odločitve, vse bolečine, vse svoje ljudi, vse svoje napake in poraze, vse svoje zmage in priznanja. Vse, prav vse izpustiti iz svojih rok in dati Bogu.

Zato je blagoslavljati lepo. Tam, pri njem je vse na varnem. In preložiti nanj vsa svoja bremena je tako lepo, ves lahek odideš naprej. A prav zato je blagoslavljati tudi težko, ker to pomeni odpovedati se prav vsemu, biti brez ničesar, brez koristi in brez oblasti, tudi kdaj brez nikogar, ker ni nihče tvoj. Nihče, ne tvoj sin ne tvoj sovražnik, niti ne nekdo, ki bi ga tiščal k sebi, niti ne nekdo, ki bi ga obsodil. Ja, blagosloviti nekoga pomeni odpovedati se sodbi nad njim, odpovedati se temu, da bi imel od njega korist. Blagosloviti pomeni ptico, ki si jo hranil, za katero si skrbel, ki si jo imel rad, izpustiti to ptico iz svojega naročja kvišku na visoko nebo, gledati za njo, jokati, ker je ni več, in jo tako končno res ljubiti.

Blagosloviti človeka – to pomeni imeti ga rad.

Če bi živel še en dan, bi blagoslavljal. Pokrižal bi vse ljudi, ki bi jih srečal. Posadil bi jih v zemljo, v dobro zemljo Božjega varstva. Ne bi sodil, izročil bi jih. Potem bi jih rodil, dal bi jim življenje, odpustil bi jim. Iz krvi svojih ran, ki so mi jih prizadejali, bi jim na čelo napisal svoj poljub. Potem bi z njimi bi naredil nekaj novega, bral bi, šel bi z njimi v hribe in na potovanje. Obiskal bi nekoga, pozdravil vsakega človeka, skupaj z njimi sanjal (o prihodnosti), molčal bi, jim odpustil. Potem bi se skupaj smejali. Bil bi njihov prijatelj. Zahvalil bi se. Naučil bi jih peti in moliti. Potem bi v miru zaspal, ker sem naredil vse, kar sem moral. Bil sem človek, ki me je Bog ljubil.

***

Ti moji zapisi o zadnjem dnevu so ... moja oporoka. To, kar bi počel na svoj zadnji dan, bi hotel pustiti za seboj v vas. »Naše pismo ste vi.« (2 Kor 3,2) Danes jih končujem. Hvala, ker ste postali moje pismo.

Komentarji

  1. Čudovito, dragi Marko! Hvala za vse te "predloge", ki prav kličejo k temu, da se zazremo sami vase. Ko bi le zmogli vse to ohraniti v naših srcih...
    Še naprej nas navdihujte z izjemnimi zapisi!
    Blagoslova želim.

    OdgovoriIzbriši
  2. "prav vse izpustiti iz svojih rok in dati Bogu"

    v bistvu biti brez načrta za prihodnost, brez razmišljanja in vso odgovornost naprtiti nevidnemu magičnemu bitju. Recept za avtomat od človeka, ki so ga naučili minimum za preživetje in to je to. Vodljiv in ubogljiv človek brez mnenja in predvsem brez volje, da bi kaj spremenil.








    OdgovoriIzbriši
  3. Kaplan Marko!
    Že nekaj let vsako nedeljsko jutro, večkrat pa še kdaj vmes, pokukam na Tvoj blog. Pogosto mi zapisano seže do srca.
    A tile zapisi "Če bi živel..." so bili kot darilo dnevu v letošnjem maju. Hvala, ker si jih delil. Zagotovo se njihova pot ni končala v maju...
    Vse dobro :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Dragi skrivnostni anonimni na drugi strani,

    najprej bi se ti rada iskreno zahvalila, saj so me tvoji komentarji spodbudili, da končno izrečem hvala za te lepe šmarnice, ki se žal počasi iztekajo.

    Moji dnevi v maju se navadno zaključijo, ko tik pred spanjem pokrita s toplo odejo, preverim, če me na spletu čaka Beseda za srce. Ta vedno moje srce napolni z veseljem, radostjo, iskrenostjo in neko spokojnostjo, mirom,toplino. Moraš priznati, da je ima Marko res obilo. Toliko je ima, da toplino s pomočjo smisla za lepo besedo širi med vse nas in prepričana sem, da je to tisto, kar te tako privlači, da njegove zapise goreče in natančno spremljaš (mnogo bolj kot jaz).
    Telefon avtomatično pokaže tudi komentarje in moram priznati, da iz tvojih zapisov ne veje optimizem, ampak neko sovraštvo in bolečina. In s tem me še ti prepričaš, da ima Marko prav. Torej zopet hvala:)
    Dragi Anonimni, vidim da že samo idejo vere mraziš. Najbrž ne zgrešim, če rečem, da si eden tistih, ki je glasen zagovornik, da se lahko vsak sam odloči o zanj pomembnih stvareh. Torej? Razumela bi, če bi bil na spletni strani verskega fanatika, ki bi s pomočjo vere želel doseči lastno korist. Si pa na strani, kjer duhovnik čisto nevsiljivo piše svoj pogled na svet in nam kaže lepoto življenja.

    Ne pričakujem, da boš sedaj s svojim nerganjem prenehal/a. Morda sem ti jaz dala ponoven zagon, da si "vendarle tem slepim ljudem stopil/a na žulj." Tekom študija in mojega kratkega življenja sem imela že večkrat priložnost videti, da (zdrava!) vera človeku pomaga. Če ti je tako nepredstavljiva in grozna jo za lasten mir vzemi kot placeba zdravilo, ki bolnim pomaga prenesti bolečino, kakšnega mladega pa zavaruje pred slabimi odločitvami. Nihče pa te ne sili, da postaneš človek, ki je vso odgovornost za življenje naprtil nevidnemu magičnemu bitju. Ali da postaneš avtomat. Ampak ti lahko z velikim veseljem povem, da tudi sama ne sodim mednje. Sem še prepolna načrtov in energije in se globoko zavedam, da je njihova izvedba odvisna od mojega elana.

    Po spletu je tisoče strani, polnih sovraštva, bedastih novic o starletah, ali nepismenih člankov polnih prirejenih dejstev,. Te nas res delajo otopele in dejansko "avtomate za zapravljanje časa". Le glavne slovenske spletne medije poglej. Malo pa je takšnih, ki te spravijo v dobro voljo, te dvignejo, da bi nekaj spremenil-na bolje. Danes sebe, morda s tem jutri za začetek komu polepšaš dan. Med takšne strani sodi Markov blog.
    Dragi Anonimni, res ti želim vse dobro- obilo topline in zadovoljstva!


    Ker sem že res dolga (sem malček pozabila, kako lepo je pisati), naj naredim še glavno stvar. Marko hvala, ker tudi z mano deliš tvoje misli. Pravijo, da je prebrati dobro knjigo, kot bi govoril z modrim človekom. S svojim pisanjem daš kakšnemu že tako lepemu dnevu, še tisto piko na i, da zjutraj še bolj energično vstanem, ali pa kdaj narišeš mavrico v deževen dan, ali pa misli le na hitro preletim in v meni ostane zgolj neka topline, ki jo tvoje besede izžarevajo.

    In gotovo (tako ali podobno) čutijo mnogi...

    Hvala

    OdgovoriIzbriši
  5. "da iz tvojih zapisov ne veje optimizem, ampak neko sovraštvo in bolečina"

    ta tvoj komentar je en podaljšan "Prenos krivde" komentar..

    Naj ti razložim. Nekak hočeš razlog za mojo kritiko RKC doktrine prenesti iz RKC doktrine (in cerkve) na govorca kritike..

    Bizarno je to, da se tega poizkusa ponavadi verniki sploh ne zavedajo, da to naredijo. Je ta manipulacija tako ukoreninjena, da je ne opazijo sploh.

    Kritika RKCja je zaradi:
    1. skrivanja pedofilov
    2. kraje denarja v mariboru in po svetu
    3. laži
    4. en kup manipulacij ljudi
    5. itd itd..


    ti pa trdiš, da je razlog za kritiko zato, ker sem jst padu nekoč v mojem otroštvu z bicikla, in od takrat sem kao čuden in ne maram RKCja..



    Vse religije povročajo škodo celotnim družbam. Vi verniki želite božje tolažbe in to je tisto na tem blogu, kar kao Marko ponuja.

    Ta tolažba pride s ceno. Ceno, ki jo verniki plačajo s potrato časa z molitvijo (pogovarjanje sami s sabo v tišini), in obiskovanjem maše, itd itd. itd... Kar je čisto vredu, saj je vaša zadeva..

    Žal cene te tolažbe ne plačate samo vi verniki, ampak se vedno prenese še na celotno družbo.. (recimo maribosrki polom.. pa me ne zanima noben izgovor, ki jih imate.. Če ne bi bilo RCKja, bi imeli mi državljani eno miljardo manj za plačat v davkih..)

    Po drugi strani pa vam profesionalni vernik Marko s temi posti dobesedno laže. Ker uporablja netočne, splošne trditve, ki niso res.

    In to je to. Ko Marko izjavi očitno neresnico ali bedarijo, pač to napišem... Ko Marko v svojih sladkih besedah skrije občudovanje cerkve, ti to jasno napišem... In zakaj je to narobe..

    Ker tale vaš bog je vsako leto bolj predrag luksus za nas ostale pripadnike naše družbe. Malce pokukaj na bližnji vzhod, kjer isto versko pijani ljudje počnejo grozno bizarne stvari.. In to vse v imenu najbolj svetlega in poštenega in blab lbalbb boga... Seveda tudi v lastni bolani želji po nadvladi na celotni zemlji.. In ravno to željo nadvlade skriva tudi RKC..


    čas je, da se malce streznete že enkrat...



    OdgovoriIzbriši
  6. Veš zdej se že tolko časa ukvarjaš z nami, da bi lahko napisau cel doktorat in pol, pa grem stavit,da ne bi blo v njem niti ene dobre stvari o nas.
    Ja mogoče je naša vera brez smisla zate, mogoče Bog ne obstaja, mogoče je vse izmišljeno, pa to še vedno ne pomeni, da nas lahko tko napadaš, vsak ima proste roke in vsak ima izbiro, kar pa nam še ne daje dovoljenja, da ponižujemo drugače misleče. In tu je razlika med nami in tabo. Ti ponižuješ ljudi, ki mislijo drugače in zbijaš njihovo mišljenje, medtem ko mi sprejmemo tebe , tvoje nestrinjanje in napadalnlsg. Ja, mogoče imaš prau, mogoče pa nimaš, kdo bi vedel...
    še vedno pa nisi dojel bistva usega skupaj, vera ni nikoli samo vera v nekaj nevidnega, je tudi vera v vidno, v družino, prijatelje, ljubezen, odpiščanje, v lepoto, ki nas obdaja...in to je tisto, kar nam skuša Marko med drugim povedat.

    Ja moja vera ima mnoge napake, mogoče že 18 let svojega življenja verjamem v stvari, ki ne obstajajo, mogoče nisem sposobna mislit trezno, ampak če je tako se nočem streznit. Ker nočem postat kot ti, ki ne sprejemaš drugače mislečih in se obreguješ v tiste, ki imajo upanje in vero, ki se počuti pgroženega in posiljenega zato ker stoji v mestu cerkeu, ker vidi deklico, ki se pred obrokom pokriža, in starše, ki molijo v čakalnici, da se ne bi nevarna operacija zapletla in bi njun otrok preživel.

    Poleg tega pa nas ne moreš obsojat po posamezniku, ker en sam posameznik ne more prikazat vere kot take. Smo ljudje, delamo napake kot vsi ostali, lkh tako imamo nagone, imamo skušnjave, moremo jest in pit, moremo spat, hodimo v šole in sližbe, da zaslužimo kruh. Še vedno smo ljudje, edina razlika je ta, da verujemo v nekaj, kar ti ne razumeš, ker nam ne daš priložnosti zaradi straha pred svojo zmoto.

    OdgovoriIzbriši
  7. "da nas lahko tko napadaš,"
    a ti dejstva ne pašejo..

    "ponižujemo drugače misleče"
    v bistvu se sami ponižujete. Če že moramo to besedo uporabit. Vsako nedeljo se greste malce ponižat v cerkev. Ker bog ne obstaja, se ponižujete manipulatorjem, ki so vam porinili neko doktrino, s katero počrpajo denar iz vaših žepov. Kar je problem, je to, da tem kriminalcem ni dovolj samo vaš denar, ampak hočejo z veliko žlico zajemat iz javnih pipic..

    "zbijaš njihovo mišljenje"
    dejstva narave zabijajo vaša mnenja.. ne jst..

    "Ja, mogoče imaš prau, mogoče pa nimaš, kdo bi vedel..."
    kdo bi vedu.. kdo bi vedu..

    Resnica ne potrebuje laži in manipulacij, da dokaže svojo resnico..

    če se strinjaš s tem stavkom o resnici, si na pravi poti. Če najdeš v "resnici" manipulacijo ali laž, ali je še resnica?

    Le zakaj s tako lahkoto najdem manipulacije in laži v RKCju?

    "vera ni nikoli samo vera v nekaj nevidnega, je tudi vera v vidno, v družino, prijatelje, ljubezen, odpiščanje, v lepoto, ki nas obdaja...in to je tisto, kar nam skuša Marko med drugim povedat."

    RKC pa izkorišča te zadeve, da skrije svoja kriminalna dejanja. In tega ti ne dojameš..

    "ampak če je tako se nočem streznit"
    ja.. sej to je problem. Sej ti dobiš nekaj malega od flaške, ampak okolica okoli tebe pa plača ceno. Poglej si fanatike na bližnjem vzhodu, kaj delajo v imenu doktrine.. In kdo plača ceno..

    "ki ne sprejemaš drugače mislečih"
    2+2=4 ali 2+2=5 nista enakovredna mnenja.. In 2+2=5 ni samo "drugačno" mnenje..
    drugačno mnenje je manipulacija, ki so ti jo porinili duhovniki z namenom, da ti ne bi resno razmislila o zadevah..
    "bog obstaja" mnenje in "bog ne obstaja" mnenje nista "drugačna". Eno izmed teh mnenj je NAROBE..


    "obsojat po posamezniku"
    mi ni treba obsojat po posamezniku. Ima doktrina RKCja, islama, in ostale vere en kup stvari, ki so zadosti bolane.. Preberi si enkrat že sveto pismo. En kup nasilja, genocidnih dejanj nevidnega magičnega bitja.. itd itd..

    "ker nam ne daš priložnosti zaradi straha pred svojo zmoto."
    ej, jst nisem navezan na moje mnenje.. Ko dokažete svoje stvari, bom brez težave spremenil mnenje.. Do takrat je pa religija isto kot astrologija, feng šui, napovedovanje lokalne ciganke..




    Resnica ne potrebuje laži in manipulacij, da dokaže svojo resnico..

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej