Preskoči na glavno vsebino

9. Če bi živel še en dan, bi ... odpustil


Morda kakor jaz ne razumete nekaterih dejanj iz svojega otroštva. Jaz recimo tega ne, da sem nekoč v drugem ali tretjem razredu OŠ pri eni od nedolžnih igric, pri katerih je treba ujeti nasprotnika, sošolko, ki je splezala kakih pet metrov visoko, tako dolgo obmetaval z žogo, da je končno izpustila lestev, padla in si zlomila roko. Pravim, še danes ne razumem, kaj mi je bilo. In do nedavnega sem se tega dogodka spomnil vsakokrat, ko sem jo srečal. Vsakokrat me je znova zabolelo. Rekli boste, da je to malenkost, da je šlo samo za otroško igro brez zlobe, brez slabih namenov. A človeško srce ne pozna malenkosti.

Kako leto nazaj sva se srečala na nekem pogrebu. Vse se je spet ponovilo. Ista bolečina. Zbiral sem pogum, da bi jo prosil odpuščanja. Tudi če sem jo morda prosil že takrat, a se tega ne spomnim. Težko mi je šlo z jezika, a sem nekako vendarle izjecljal. Začudila se je. Rekla je, da mi je seveda že odpustila. A jaz sem potreboval, da to tudi slišim. Tako zelo sem to potreboval. In čakal … dolgih 23 let.

Ta otroška prigoda je v primerjavi s tem, kakšnih svinjarij smo sposobni odrasli ljudje, res prava malenkost. Pove pa dovolj veliko o tem, kakšno težo nosijo na sebi ljudje, ki so nam storili kaj hudega, morda celo ne da bi se tega zavedali. Nepoznano veliko breme je to. In hkrati breme, ki ga nosita oba, storilec in prizadeti. Breme, ki dela človeško življenje še težje. Tako težko, da kmalu prekrije vse lepo in dobro.

Saj. Morda imajo prav tisti, ki pravijo, da za nekatera dejanja ni odpuščanja, ker so tako spremenila, tako izmaličila življenja nekaterih ljudi, da te škode ne bodo mogli niti približno popraviti. Toda ali nista v vsakem grehu dve žrtvi? Mar ni greh spremenil dveh življenj? Mar nista dva postala sužnja tega dejanja? In … ali ni še težje breme na tistem, ki je to storil, kot na žrtvi nekega greha? In … kaj če je greh, ki nam ga je storil nekdo, samo posledica, samo senca nekega greha, ki ga je temu storil nekdo drug? Saj vem, ne moremo reči, da nekaj ni slabo, ne moremo ne obsoditi greha … toda mar namesto greha lahko obsodimo človeka? In če ga obsodim - bo to spremenilo njega? Bo spremenilo mene?

Oskar Gröning je 93-letni moški, ki sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne pred nemškim sodiščem odgovarja za smrt 300.000 Judov v času nacizma. Globoko presunjen je izgubil zavest, ko se je k njemu sklonila in ga objela 81-letna preživela ujetnica Eva Kor, ki je v Auschwitzu izgubila mater, očeta in sestri, njo in njeno sestro dvojčico pa so namesto v plinsko celico poslali k Josefu Mengeleju, ki je delal poskuse na dvojčkih. Vseeno pravi, da je treba nekdanjim krvnikom odpustiti, odpustila je celo Mengeleju. »Ko sem to naredila, sem čutila, da je z mene padlo breme bolečine,« pravi. »Končno sem bila svobodna.«

Nekje sem prebral misel, ki me je vrgla na tla. Lewis B. Smedes je nekoč zapisal takole: »Odpustiti pomeni izpustiti zapornika na svobodo in odkriti, da si bil ta zapornik ti.« Če bi živel še en dan, bi odpustil.

Komentarji

  1. "Toda ali nista v vsakem grehu dve žrtvi?"

    to bi veljalo, če sta oba moralna. Ker pa vemo, da obstajajo ljudje, ki so psihopati in sociopati, brez kančka empatije, je ta trditev da sta v grehu dve zrtvi napačna.

    Psihopati nimajo moralnega mačka. Nikdar. Nimajo empatije, ki bi jih za trenutek postavila v vlogo njihovih zrtev.. In taki ljudje se ne spremenijo. Nikdar. Dejstvo.


    In opravičevat take ljudi z "vsi smo grešniki" je narobe in nemoralno.

    OdgovoriIzbriši
  2. Dokaz, da odpuščanje osvobaja, je lepo prikazan tudi v filmu (po resnični zgodbi)The Railway man.
    O ujetništvu, ki ga prinaša neodpuščanje, pa ni kaj dodat'...
    Lep mesec maj še naprej :)

    OdgovoriIzbriši
  3. odpuščanje osvobaja.. seveda pod pogojem, da ima storilec moralno vest..

    v primerih ko je nima (psihopati, sociopati), pa naredite škodo celotni družbi, ker teh ljudi ne odstranite iz družbe. In zlo mirno dela naprej svoje stvari..

    enačit žrtev s storilcem je napačno. Da pa "zahtevate", da to storijo žrtve v vseh primerih po defaultu pa tudi.. nemoralno.




    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j