Preskoči na glavno vsebino

Rožnata

Barve Rima #3



Kako lepo je imeti nekaj, kar pričakuješ!

Veselim se pomladnih večerov. Tako lepi so. Pri nas ne diši po akaciji in po travniških rožah, niti se ne v pomladnih večerih zmanjša promet ob naši hiši. A je vendarle vsak pomladni večer v Sloveniku tako lep. Za drobcenim vrtom na zahodni strani našega poslopja je rožnata hiša, v njej pa prebiva deklica, ki vsak večer glasno poje. Vsak večer nestrpno čakam, da se bo oglasila. Tako zelo me razveseli, ko jo slišim.

Če bi njeno petje poslušal kdo s strogim pogledom na glasbo, bi gotovo dejal, da gre za navadno dretje, ki nima nobene skupne točke z glasbo. Saj se niti ne razume, kaj poje. Zame pa je to petje, najlepše petje, ki ga premore človek, tako lepo in dragoceno kakor žvrgolenje kosa in škorca na naši strehi, lepše od marsikaterega šolanega pevca, ki z namrgodenim obrazom misli, da zna peti, ker zapoje vse tako, kot piše na papirju. Ker skrivnost njenega petja ni v notah ali melodiji, ampak v tem, da v petju uživa. Da je njeno petje veselje. Da njeno petje ne gre skozi glavo, temveč naravnost iz srca - v moje srce.

Ja, to njeno večerno kričanje je lepo petje, ne ker je popolno, ampak ker je otroško. Lepota namreč ni v popolnosti, temveč v otroškosti neke stvari. In tega ne mislim dokazovati. Ker vsi vemo, da je tako. In meni je ta lepota nekaj najbolj čistega, kar premore naš svet. Najdragocenejši biser.

Še nikoli je sicer nisem videl. Vsak večer stegujem glavo čez zelenje, a je ne opazim. Pa si jo vendar predstavljam v rožnati oblekici, z rožnatimi lički, posejanimi s drobnimi pegami, ki tako prisrčno pašejo k njenemu navihanemu nasmehu in prifrknjenemu nosku. Kot oglje črni lasje se zvijajo v drobne kodre in nežni pomladni vetrc jih podi sem in tja, kot klasje na žitnem polju. Zakaj si predstavljam prav tako? Ne vem. Takšno jo v meni naredi njeno petje. Naredi jo lepo. In sploh me ne zanima, kakšna je videti. Jaz vidim njeno srce. In to mi zadostuje.
Oznake:

Komentarji

  1. A.5. 5. 16, 21:10

    ...in skozi tvoje pisane besede mi spoznavamo, skoraj vidimo v tvoje srce ... :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni6. 5. 16, 00:04

    Waaw :) Lepo je tole prebrat po bolj ko ne slabem dnevu... :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Anonimni6. 5. 16, 10:14

    Dragi Marko,
    opravičujem se, ker si dovoljujem klicati vas tako osebno,po imenu. Velikokrat, ko prebiram vaše besede, tiste, ki "ne grejo skozi glavo, temveč naravnost iz srca - v moje srce", si rečem prav to: " Marko me je spet zadel v srce". Ne vem, kje črpate to moč, to globoko vero, da je v vsakem trenutku dneva, v vsakem najmanjšem dogodku, ki se nam zgodi - tistem, ko bi od sreče objeli ves svet, in tistem, ki nas s svojo težo in bolečino zlomi, da je vedno z nami - Bog in da je čisto vse Njegov načrt. Skozi vaše besede zaslutim občutljivo srce in rahločutno dušo, ki ji je mar, in začutim iskreno željo potolažiti, dvigovati, otirati solze, razveseljevati, osrečiti! Hvala vam in Bog povrni za sleherni sončni žarek tistega sonca, ki ga je v vrtcu narisala otroška roka, ne vedoč, kako močno bo grelo srca ljudi.

    OdgovoriIzbriši
  4. Anonimni11. 9. 16, 00:14

    :) Hvala, dragi Marko za tvoje čudovite zapise, ki dvigajo srce k bitju

    OdgovoriIzbriši
  5. Anonimni11. 9. 16, 00:15

    :) :) Ob tvojih zapisih me mine utrujenost in naveličanost, srce pa mi spet začne biti s toplino. Hvala

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več