Preskoči na glavno vsebino

Marogasta

Barve Rima #6



Danes bolj ali manj sedim za mizo in tipkam. Črke mi že plešejo pred očmi. Tako je vedno, kadar pretipkavam zapiske s predavanj, ki sem jih poslušal na faksu, in ustvarjam članke, za katere so me prosili. Utrujajoče delo je to. Zdi se, da ga noče biti konec in da pravzaprav ničemur ne koristi, da samo izgubljam čas. Ven ne grem, ker rahlo dežuje. Samo vsake toliko pogledam skozi okno. Ponavadi je to takrat, ko me iz čudnega sveta črk in abstraktnih idej v moji glavi zbudi vreščanje marogastih škorcev, ki so si dva metra od mojega okna v luknji za bakrenimi cevmi naredili gnezdo.

Vzamem si trenutek, da jih opazujem. Neumorno letajo sem in tja, pristanejo na ceveh, se ozirajo, kot bi nekaj iskali, morda preverjali, če je vse v redu. Potem zlezejo v komaj vidno odprtino, pa se spet vrnejo ven in zletijo po nove stvari. In tako že ves dan. Sem in tja, sem in tja. Verjetno letijo po črve in žužke za svoje mladiče, saj se vsakič, ko se škorec oče in škorec mama približata luknji, zasliši glasno gruljenje, cvikutanje, skratka vsesplošno ptičje prerekanje, kdo bo dobil grižljaj. Hja, lakota pač ni mačji kašelj.

Rad imam ptice. Ker so tako svobodne. Revne in svobodne. Neštetokrat sanjam, kako letim, kako kot ptica razširim svoje roke in potem zletim pod nebo, svoboden in neujet v spone vsakdanjika, prost vsega, kakor ptice. Pa se potem zbudim v ta moj faks in računalnik in mesto in ... in razočarano zavzdihnem.

Vendar je nekaj, za kar se ptice za nekaj časa odpovejo svoji svobodi. Res, ptice so bitja neba, ki za nekaj časa pristanejo na zemlji - da bi naredile dom svojim mladičem. Tako njihova svoboda postane smiselna. Ker je svoboda pravzaprav v tem, da nisem navezan na nič, niti na prostost. In če sem res svoboden, se lahko odločim, da se ji za nekaj časa odpovem iz ljubezni. Ko ptice to storijo, so zares najbolj svobodna bitja, kar jih je: ker so se osvobodile navezanosti na lastno življenje ...

In tako tudi to moreče delo in življenje v Rimu postane - marogasto.

Komentarji

  1. Fenomenalno!! Še ena noč v kateri sem pred spanjem bral vaš blog in bil nad njim navdušen...res lepo:)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj