Preskoči na glavno vsebino

Tečaj učenja tujih jezikov


Tujci smo si. Vsi, do zadnjega. Ne poznamo se med seboj. Govorimo vsak svoj jezik, ki ga razumemo le mi sami in nihče drug. Res je tako. Pomislimo samo na to, kako velikokrat se tudi v slovenščini nismo dobro razumeli, kaj šele v kakšnem tujem jeziku. Povedali smo eno, sogovornik pa je razumel nekaj povsem drugega.

Jezika drug drugega se naučimo. In to nič drugače, kot tako, da drug z drugim preživimo ogromno časa. Da skupaj živimo, da se ogromno pogovarjamo. Ko smo prišli na svet, smo prišli z nekim svojim jezikom, ki ga ni nihče razumel. Potem pa smo se začeli učiti. Mama in oče sta se naučila mojega jezika, jaz pa njunega. Tako sem se naučil slovenščine. Toda mamine in očetove slovenščine. Slovenščin pa je še mnogo. Toliko, kolikor je Slovencev. In potem so tu še italijanščina in angleščina in malajalam in ibu in svahili in kitajščina in še in še … Še toliko tujih jezikov, kolikor je ljudi, in ki jih začenjamo razumeti šele, ko smo bili dovolj dolgo skupaj.

Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. (Apd 2,1-4)

Učenci so morali biti dolgo skupaj, da se je zgodil binkoštni čudež. Da so se začeli razumeti. 50 dni so bili skupaj. In če vemo, da je 40 dni obdobje, s katerim Sveto pismo opiše dobo celega življenja, potem vemo, koliko je šele 50 dni. In po 50 dneh se je zgodil vihar. Povedano drugače – skregali so se. Kajti le tako se učimo drugega jezika: ko povežemo dve imeni za isto stvar: svoje, ki ga poznamo, z drugim, ki ga ne razumemo. In to se da samo tako, da se skregamo. Da soočimo različna imena za isto stvar.

Ta vihar, to kreganje, to povezovanje je zame znamenje prihoda Svetega Duha. Ne medsebojno dobrikanje in kimanje z neizgovorjenimi strupenimi besedami v ustih, ampak vihar, napor, sprememba. Kajti Sveti Duh je silovit vihar: uničuje staro in napravlja prostor za novo. Spreminja z viharjem. In njegova pot je pot odpiranja, je komunikacija, srečanje, soočenje z drugim človekom, z drugim jezikom. Tako nastaja nov svet. A za vsako rojstvo novega je treba porodnih muk. Sveti Duh je tudi bolečina. Kajti tega novega ni brez jeznega poslavljanja od tega, kar sem bil, in strahu pred tem, kar naj bi postal.

Toda kdor ni sposoben tega potovanja, bo postal tujec samemu sebi.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.