Sivosvetlomodra

Barve Rima #1

(Kot sem to že počel nekaj let, sem se tudi letos odločil pisati majska razmišljanja. Da bi pomagala najprej meni, če se da, pa tudi vam, ki boste to brali. Moj namen je bolj ali manj redno pisati o barvah Rima, o barvah mesta, v katerem živim. Z njimi hočem gledati globlje v realnost, v kateri živim, in preko drobnih vtisov, ki me bodo spremljala v mesecu dni, stopiti en korak naprej v svojem življenju: poiskati lepoto tudi tam, kjer jo je težje najti. Pojdite z mano in glejmo skupaj barve Rima.)

Pregovor o slovenskih fantih popolnoma drži. Rana ura, slovenskih fantov grob. Čisti dokaz tega pregovora sem tudi jaz. Pa vendar v jutrih neizmerno uživam. Jutro je vedno nekaj najlepšega, celo v takem mestu, kot je Rim. Takoj ko odpreš vrata, ti hladna sapa osveži obraz - in si vesel te svežine, pa čeprav si se težko ločil od tople skrčenosti postelje. Žejen si jutra, pa čeprav se tega v postelji nočeš zavedati. Je tako, kot bi te po licih pobožal nekdo, ki te ima rad, le da ima mrzle roke. In si tako vesel tudi hlada. Ker te nanovo ustvari. Jutro te oživi. Vse je tako mlado in novo, da v tem občutju pač ne moreš ostati star. Ne moreš biti "včerajšnji". Ko gledaš nebo, sivosvetlomodro obleko novega dne, pač moraš postati nekdo drug. Moraš se nanovo roditi.

Takšno nebo je bilo danes zjutraj, oprano po včerajšnjem nalivu. Kot srce veselega človeka, ki mora jokati, da se lahko smeje.

Ta teden imam srečo uživati v lepotah jutra, ker mašujem pri sestrah, v njihovi hiši, slab kilometer proč od Slovenika. Enako nalogo ima tudi moj prijatelj (in nekateri pravijo sotrpin) Alan, ki prav tako kot jaz študira v Rimu. Ob 6.10 sva se srečala na izhodu. Utrujen obraz je imel. Slabo je spal, ker je njegova noseča sestra ostala v bolnišnici. Razumem. Tudi jaz bi.

A ko sem se vrnil na zajtrk, so se končki njegovih ust zarezovali globoko v lica. Krilil je s telefonom v roki in radostno klical, da imajo punčko. Pokaže mi sivosvetlomodri zaslon, na katerem piše, da se je ob 6.10 rodila njegova prva nečakinja Lana. Kakšno veselje je to bilo! Kot bi se Alan tudi sam nanovo rodil. In ko sem gledal to veselje, to lepoto, to sivosvetlomodro jutro, sem se moral roditi tudi sam. Moral sem deliti veselje s svojim prijateljem, čeprav so bile v meni verige, ki so me držale nazaj. Nekaj jeze, nekaj skrbi, nekaj ... kaj vem česa, nekaj, kar me je držalo v napetosti, ker nisem tam, kjer bi imel vse, kar mi srce poželi. Sem pač v Rimu. Toda ... to jutro, ta lepota novega te mora spremeniti, ker je to nekaj tako velikega in pomembnega, da so ob tem vse druge stvari tako zelo majhne in nepomembne, pa čeprav si se pred tem sam pred njimi počutil kot mravlja pred Panteonom. To te mora spremeniti, ker so to verjetno nebesa.

Toda sivosvetlomodra je bila tudi majica starejše gospe, otovorjene z bremenom nakupljenega blaga, ki ji razposajene italijanske najstnice niso odstopile sedeža na metroju. Ja, nebesa lahko grejo mimo, ne da bi jih opazil ...

Smilim se sebi, ko sem tak.