Preskoči na glavno vsebino

Sivosvetlomodra

Barve Rima #1

(Kot sem to že počel nekaj let, sem se tudi letos odločil pisati majska razmišljanja. Da bi pomagala najprej meni, če se da, pa tudi vam, ki boste to brali. Moj namen je bolj ali manj redno pisati o barvah Rima, o barvah mesta, v katerem živim. Z njimi hočem gledati globlje v realnost, v kateri živim, in preko drobnih vtisov, ki me bodo spremljala v mesecu dni, stopiti en korak naprej v svojem življenju: poiskati lepoto tudi tam, kjer jo je težje najti. Pojdite z mano in glejmo skupaj barve Rima.)


Pregovor o slovenskih fantih popolnoma drži. Rana ura, slovenskih fantov grob. Čisti dokaz tega pregovora sem tudi jaz. Pa vendar v jutrih neizmerno uživam. Jutro je vedno nekaj najlepšega, celo v takem mestu, kot je Rim. Takoj ko odpreš vrata, ti hladna sapa osveži obraz - in si vesel te svežine, pa čeprav si se težko ločil od tople skrčenosti postelje. Žejen si jutra, pa čeprav se tega v postelji nočeš zavedati. Je tako, kot bi te po licih pobožal nekdo, ki te ima rad, le da ima mrzle roke. In si tako vesel tudi hlada. Ker te nanovo ustvari. Jutro te oživi. Vse je tako mlado in novo, da v tem občutju pač ne moreš ostati star. Ne moreš biti "včerajšnji". Ko gledaš nebo, sivosvetlomodro obleko novega dne, pač moraš postati nekdo drug. Moraš se nanovo roditi.

Takšno nebo je bilo danes zjutraj, oprano po včerajšnjem nalivu. Kot srce veselega človeka, ki mora jokati, da se lahko smeje.

Ta teden imam srečo uživati v lepotah jutra, ker mašujem pri sestrah, v njihovi hiši, slab kilometer proč od Slovenika. Enako nalogo ima tudi moj prijatelj (in nekateri pravijo sotrpin) Alan, ki prav tako kot jaz študira v Rimu. Ob 6.10 sva se srečala na izhodu. Utrujen obraz je imel. Slabo je spal, ker je njegova noseča sestra ostala v bolnišnici. Razumem. Tudi jaz bi.

A ko sem se vrnil na zajtrk, so se končki njegovih ust zarezovali globoko v lica. Krilil je s telefonom v roki in radostno klical, da imajo punčko. Pokaže mi sivosvetlomodri zaslon, na katerem piše, da se je ob 6.10 rodila njegova prva nečakinja Lana. Kakšno veselje je to bilo! Kot bi se Alan tudi sam nanovo rodil. In ko sem gledal to veselje, to lepoto, to sivosvetlomodro jutro, sem se moral roditi tudi sam. Moral sem deliti veselje s svojim prijateljem, čeprav so bile v meni verige, ki so me držale nazaj. Nekaj jeze, nekaj skrbi, nekaj ... kaj vem česa, nekaj, kar me je držalo v napetosti, ker nisem tam, kjer bi imel vse, kar mi srce poželi. Sem pač v Rimu. Toda ... to jutro, ta lepota novega te mora spremeniti, ker je to nekaj tako velikega in pomembnega, da so ob tem vse druge stvari tako zelo majhne in nepomembne, pa čeprav si se pred tem sam pred njimi počutil kot mravlja pred Panteonom. To te mora spremeniti, ker so to verjetno nebesa.

Toda sivosvetlomodra je bila tudi majica starejše gospe, otovorjene z bremenom nakupljenega blaga, ki ji razposajene italijanske najstnice niso odstopile sedeža na metroju. Ja, nebesa lahko grejo mimo, ne da bi jih opazil ...

Smilim se sebi, ko sem tak.

Komentarji

  1. Hvala ti za to iskrenost, da si delil vsa čustva.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala za iskrenost tudi z moje strani... Ta splet nam daje občutek, da so barve pri vseh vedno zgolj in samo veselorumene, da se nihče ne počuti kot mravljica ampak vsi vedno in povsod le kot mogočne ptice. Hvala Marko! In vndarle tudi po čarobnih sivosvetlomodrih jutrih prej ali slej zasije veselorumeno sonce. In potem lepoto jutra še bolj ceniš! In naj bo dan še tako težak, nam Gospod vedno daje dovolj milost in ljubezni, da lahko svoje stiske prinesemo do vstajenja. Ker je on to naredil pred nami za nas... nekako kakor deliti veselje z in za prijatelja... Vse dobro želim in obilo zaupanja v Njegovo Ljubezen !

    OdgovoriIzbriši
  3. Lepo napisano, Marko... Naj bodo vsa jutra obdana z žarečo svetlobo upanja in polna energite

    OdgovoriIzbriši
  4. Hvala za ta zapis in se že veselim naslednjih!

    OdgovoriIzbriši
  5. Pa super ideja, ne dvomim, da tudi priložnost za spoznavanje lastnih, večkrat še sebi zatajenih nians... Hvala, ker jih deliš, sploh pa, ker si dovoliš biti preko zapisanega, do "tujcev", ki zahajamo sem, iskren, tudi ranljiv in kdaj mravljičasto majhen :)
    Se beremo :)
    Vse dobro!

    OdgovoriIzbriši
  6. Hvala za info, da lahko čestitam stricu Alanu; pa da se spomnim rimskih barv tudi sam ...
    MiD!
    fr. Miran

    OdgovoriIzbriši
  7. Pa kje dobiš tako dobro oznako rimske barve neba??
    Waw.
    Lepota sonca... Tudi sam sem kdaj melanholično radosten užival ob zahodu sonca in se pomikal vedno višje ob Raufnku ter bezljal za še nekaj novimi zadnjimi žarki sonca.
    Mare

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j