Preskoči na glavno vsebino

Nočnomodra

Barve Rima #5



Ko po dolgem bivanju v Rimu prideš domov in spet vidiš zvezde, ne rečeš: "Uau," ampak "Ooo." Vzdih ganjenosti je to, ne vzklik presenečenja. Ker so stvari še lepše, ko jih vidiš po tem, ko si mislil, da si jih že pozabil.

Danes zjutraj sem jih spet videl. Na nočnomodri knjigi, ki jo je bralo neko dekle.

Pogosto se vidiva. Deliva si jutranjo pot proti centru, le da ona izstopi nekoliko prej. Na njej je nekaj izjemno lepega. Lepa je, ker je njen obraz miren in mehak kot mesečina. In lepa je, ker je na njej nekaj tako nerešljivo skrivnostnega. Predvsem pa je lepa, ker ima vsako jutro v rokah knjigo. Tako kot jaz.

"Prijateljstvo se iz golega tovarištva rodi, ko dva ali več tovarišev odkrije, da jim je skupno kakšno razumevanje ali zanimanje ali celo okus, ki ga ne delijo z drugimi in za katerega je do tega trenutka vsak od njih verjel, da gre za njihov edinstven zaklad (ali breme). Tipičen otvoritveni izraz prijateljstva bi bil torej nekaj takega kot: 'Kaj? Ti tudi? Mislil sem, da sem edini.'" (C.S.Lewis, Štiri ljubezni, 78).

Sedel sem nasproti njej, ko sem bral te vrstice. In ugotovil, da imam v Rimu prijateljico, za katero nisem vedel. Da imam prijateljico, o kateri ne vem ničesar, niti njenega imena ne. Da imam tu, pred seboj dekle, ki je moja prijateljica, pa čeprav še nikdar nisva spregovorila niti besede. Ker ni bilo potrebno. Dovolj je bilo samo to, da oba veva, da je v tem velikem mestu še nekdo, ki je podobno čuden, kot si ti. Kakšen ganljiv občutek je to! In ko sva sedela tam, zazrta vsak v svojo knjigo, sem bil sem srečen s tiste vrste srečo, ki se rodi, ko gledaš nekaj, kar gledaš vsak dan - in prav v tem odkriješ nekaj, kar nisi nikoli videl, pa je bilo vedno tam, pred tvojimi očmi.

Kot bi slepec prvič videl barve ...

Komentarji

  1. Sleherno jutro pokukam, če je kaka nova "barva Rima"...
    Ker me poboža, opozarja na kaj, kar spregledam,
    ker mojemu dnevu doda "okus", ki bi bil drugače morebiti, ne samo za danes, ampak mogoče celo za vedno, prezrt ... Hvala :)
    p.s.:Iz te knjige bi se dalo kar nekaj citirat' in vzet' za svoje, kaj? ;)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n