Nočnomodra

Barve Rima #5

Ko po dolgem bivanju v Rimu prideš domov in spet vidiš zvezde, ne rečeš: "Uau," ampak "Ooo." Vzdih ganjenosti je to, ne vzklik presenečenja. Ker so stvari še lepše, ko jih vidiš po tem, ko si mislil, da si jih že pozabil.

Danes zjutraj sem jih spet videl. Na nočnomodri knjigi, ki jo je bralo neko dekle.

Pogosto se vidiva. Deliva si jutranjo pot proti centru, le da ona izstopi nekoliko prej. Na njej je nekaj izjemno lepega. Lepa je, ker je njen obraz miren in mehak kot mesečina. In lepa je, ker je na njej nekaj tako nerešljivo skrivnostnega. Predvsem pa je lepa, ker ima vsako jutro v rokah knjigo. Tako kot jaz.

"Prijateljstvo se iz golega tovarištva rodi, ko dva ali več tovarišev odkrije, da jim je skupno kakšno razumevanje ali zanimanje ali celo okus, ki ga ne delijo z drugimi in za katerega je do tega trenutka vsak od njih verjel, da gre za njihov edinstven zaklad (ali breme). Tipičen otvoritveni izraz prijateljstva bi bil torej nekaj takega kot: 'Kaj? Ti tudi? Mislil sem, da sem edini.'" (C.S.Lewis, Štiri ljubezni, 78).

Sedel sem nasproti njej, ko sem bral te vrstice. In ugotovil, da imam v Rimu prijateljico, za katero nisem vedel. Da imam prijateljico, o kateri ne vem ničesar, niti njenega imena ne. Da imam tu, pred seboj dekle, ki je moja prijateljica, pa čeprav še nikdar nisva spregovorila niti besede. Ker ni bilo potrebno. Dovolj je bilo samo to, da oba veva, da je v tem velikem mestu še nekdo, ki je podobno čuden, kot si ti. Kakšen ganljiv občutek je to! In ko sva sedela tam, zazrta vsak v svojo knjigo, sem bil sem srečen s tiste vrste srečo, ki se rodi, ko gledaš nekaj, kar gledaš vsak dan - in prav v tem odkriješ nekaj, kar nisi nikoli videl, pa je bilo vedno tam, pred tvojimi očmi.

Kot bi slepec prvič videl barve ...