Preskoči na glavno vsebino

Nočnomodra

Barve Rima #5



Ko po dolgem bivanju v Rimu prideš domov in spet vidiš zvezde, ne rečeš: "Uau," ampak "Ooo." Vzdih ganjenosti je to, ne vzklik presenečenja. Ker so stvari še lepše, ko jih vidiš po tem, ko si mislil, da si jih že pozabil.

Danes zjutraj sem jih spet videl. Na nočnomodri knjigi, ki jo je bralo neko dekle.

Pogosto se vidiva. Deliva si jutranjo pot proti centru, le da ona izstopi nekoliko prej. Na njej je nekaj izjemno lepega. Lepa je, ker je njen obraz miren in mehak kot mesečina. In lepa je, ker je na njej nekaj tako nerešljivo skrivnostnega. Predvsem pa je lepa, ker ima vsako jutro v rokah knjigo. Tako kot jaz.

"Prijateljstvo se iz golega tovarištva rodi, ko dva ali več tovarišev odkrije, da jim je skupno kakšno razumevanje ali zanimanje ali celo okus, ki ga ne delijo z drugimi in za katerega je do tega trenutka vsak od njih verjel, da gre za njihov edinstven zaklad (ali breme). Tipičen otvoritveni izraz prijateljstva bi bil torej nekaj takega kot: 'Kaj? Ti tudi? Mislil sem, da sem edini.'" (C.S.Lewis, Štiri ljubezni, 78).

Sedel sem nasproti njej, ko sem bral te vrstice. In ugotovil, da imam v Rimu prijateljico, za katero nisem vedel. Da imam prijateljico, o kateri ne vem ničesar, niti njenega imena ne. Da imam tu, pred seboj dekle, ki je moja prijateljica, pa čeprav še nikdar nisva spregovorila niti besede. Ker ni bilo potrebno. Dovolj je bilo samo to, da oba veva, da je v tem velikem mestu še nekdo, ki je podobno čuden, kot si ti. Kakšen ganljiv občutek je to! In ko sva sedela tam, zazrta vsak v svojo knjigo, sem bil sem srečen s tiste vrste srečo, ki se rodi, ko gledaš nekaj, kar gledaš vsak dan - in prav v tem odkriješ nekaj, kar nisi nikoli videl, pa je bilo vedno tam, pred tvojimi očmi.

Kot bi slepec prvič videl barve ...

Komentarji

  1. Sleherno jutro pokukam, če je kaka nova "barva Rima"...
    Ker me poboža, opozarja na kaj, kar spregledam,
    ker mojemu dnevu doda "okus", ki bi bil drugače morebiti, ne samo za danes, ampak mogoče celo za vedno, prezrt ... Hvala :)
    p.s.:Iz te knjige bi se dalo kar nekaj citirat' in vzet' za svoje, kaj? ;)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j