Te dni so nam posebej pred očmi rane, tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj.
Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje.
Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki jo nosi, mora prizadeti tudi tistega, ki jo je povzročil, tudi tistega, ki jo samo vidi, ker se namreč s tem pokaže njegova občutljivost, bistvena stvar, zaradi katere smo ljudje še ljudje. Da nas rane prizadenejo, zato to poveličevanje Njegovega ranjenega telesa, zato velikopetkovi poljubi, prikloni, pokleki. Človeka mora bolečina zaboleti, sicer je konec z njim, ni zaman bolečina najboljši zdravnik, zaradi nje sploh čutimo, da je nekaj narobe – in da je zato treba nekaj spremeniti. Zato častimo križ, zato si ga obešamo na vrat in nad mizo, povsod visi Kristus na križu, povsod, da ne bi pozabili, da je njegovo ranjeno telo še danes bičano in križano in da je kri tudi na naših rokah. Da bi zato obsodili zlo, da bi svojim dejanjem rekli: »To ni prav!« Da bi se zlu zaradi teh ran spet, še enkrat odpovedali. Ne za to, da bi si naprtili krivdo, ne da bi se imeli za nekaj ničvrednega. Za limbar tvoj, zato je treba gledati rane, se ob njih jokati, se zaradi njih trkati na prsi, ker se v njih začenja naša pomlad.
Gre pač za to, da so rane razodetje, namig, pot, bomo rekli, kajti tako in nič drugače se na veliko noč spozna Vstalega Kristusa, ne po glasu ne po stasu, po ranah: »In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.« (Jn 20,20) Tako je stopil v sredo svojih učencev, tako je premagal smrt, z ranami. Tam je bil in nikjer drugje, sredi zlomljene, osramočene skupnosti, znotraj ran, ki smo jih prizadejali Njemu in vsem njegovim najmanjšim bratom. »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« (Jn 20,25)
Kdor vtakne svoj prst tja notri, v sredo svojega greha, bo našel Kristusa. Vstalega Kristusa, ki premaguje smrt, ki je močnejši od vsakega mojega greha, ki njegove ljubezni ne more premagati še tako veliko hudodelstvo. A najprej je treba stopiti v te rane, v grob, se jih dotakniti, od gnusa nad tem, kar smo storili, zajokati. Za limbar tvoj. Takrat bomo slišali glas enega izmed starešin, ki stojijo pred njegovim prestolom: »Ne jokaj! Glej, zmagal je lev iz Judovega rodu.« (Raz 5,5)
(članek je bil objavljen v Ognjišču, april 2024; misel na belo nedeljo)
Komentarji
Objavite komentar