Preskoči na glavno vsebino

Verjamem :)


Bravo, Eva!

Tako zadovoljen, kot sem bil po letošnji Emi, še nisem bil. Razen takrat, ko je zmagala Nuša Derenda. Ampak tega je že dolgih 11 let. Preprosto zato, ker je zmagala pevka, ki si je to resnično najbolj zaslužila. Ker je najbolj gotova, najbolj raznolika in - najbolj enaka kot je bila pred prihodom na oder Misije. Še vedno preprosta in skromna Eva, ki živi svoje življenje kot vsaka druga najstnica njenih let. Čeprav je drugačna od ostalih. Njen močan in izstopajoč glas preprosto ne more biti neopažen, ker gane srce in govori s čustvi mnogih ljudi. Da, Eva je zmagala zato, ker je pela z glasom Slovenije. In to mi povsem zadostuje. Tudi če to ne bo glas Evrope.

Brez zamere, to dvojčici Prusnik res nista bili. In mislim, da sta to vedeli. Prepričan sem, da sta bili tudi sami presenečeni, da sta se znašli v finalu. Čeprav namreč prevladuje mnenje, da je za Evrovizijo potreben cirkus, že kar nekaj časa ni več tako. Glasovi strokovnih žirij so naredili svoje. Sedaj je potrebno tudi, da sta pesem in glas, ki jo poje, dovolj kvalitetna. Šov sploh ni več toliko v ospredju. Poglejte si samo lanski Eurosong. Med prvimi desetimi pesmimi sta samo dve, pri katerih je bil v ospredju šov. To sta Švedska in Irska. Vse ostale skladbe so dale prednost glasu oz. glasbi.

Evina zmagovalna pesem "Verjamem" je dobra skladba. Mislim, da najboljša od vseh šestih, ki smo jih slišali. Te dni se vse povprek govori, da je podobna "Molitvi" Marije Šerifović izpred petih let. Prepričan sem, da zato, ker smo vsi vedeli, da jo je napisal isti avtor. Lani je bila recimo pesem "Vanilija" do obisti (skoraj bi lahko rekel enaka) podobna Magnificovi "Amore", pa ni nihče zganjal panike, ker se za to ni vedelo. V resnici skladba sploh ni tako podobna. Skladni sta si samo v stopnjevanju moči - od mirnega začetka do eksplozije na koncu. Ampak - ali ni ravno to tisto, kar do konca razvname čustva in človeka popelje do nekakšne katarze? Brezizrazna "Konichiwa" je pač skozi ves potek malce utrujajoča. Kaj šele francoska pesem, ki je nastopila na našem izboru. V sebi nima niti kančka čustev, ki ga premore "Verjamem", ta pesem nežne slovanske duše, ki jo uteleša Eva Boto.

Ampak, saj je prav. Naj se vije debata. Še vedno se je. Nekakšna slovenska folklora je v tem. Nič hudega. Samo da se o njej govori. A naj se govori samo o pesmi, ne o Evi. Ker zanjo kritika ni potrebna. Sama dobro ve, kaj je prav in kaj narobe. To zmorejo skromni ljudje, kot je ona, kar sami, brez pomoči medijev ali glasu javnosti. Ali brez glasu Misijinih sodnikov, ki so bili - razen Darje Švajger - milo rečeno zlobno pristranski.

Ljudje nis(m)o bili taki. In če je vžgala srce nam, zakaj ga ne bi tudi Evropejcem? (Kar od srca pride, se srca prime.) Pa tudi če ga ne. Ne vem, zakaj se moramo zmeraj obremenjevati s tem, da bi morali biti vsem všeč. Seveda bom vesel, če naša pesem zmaga, vendar ne bom nesrečen, če ne bo. To je naša pesem. To smo mi. In rad sem, kar sem.

Eva, vso srečo. Naj poje tvoje srce odslej še močneje, še bolj z globin. Še bolj slovensko. (Pa četudi v angleščini.)
*

Komentarji

  1. W.A.W.!
    Ful lepo in zelo dobro, predvesm pa direktno napisano! :) res super komentar!

    OdgovoriIzbriši
  2. Ubistvu sem kar čakal na tvoje mnenje, vedel sem da boš zadovoljen =)
    Zelo izčrpno in profesionalno napisano. Spet si se izkazal Marko :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Se popolnoma strinjam - meni najboljše besedilo Eme nasploh. :) Sicer mi je najboljša pesem: Cvet z juga, ampak tale je bila moja favoritka letos, že ko so objavili vseh 6 pesmi. :)

    p.s. po naključju sem odkrila vaš blog in bila res prijetno presenečena! Pohvalno dober blog - le tako naprej. ;)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j