Preskoči na glavno vsebino

Hrome prinašati


Ne vemo, kaj se je zgodilo, da je človek ohromel. Za evangelista in za nas to ni pomembno. To je stvar, ki se zlahka zgodi. Njemu, meni, tebi, vsakomur. Zlahka se nam zgodi greh. Greh nas onesposobi. Zaradi njega nismo več to, kar smo, nismo več mi, nismo več ljudje. Nimamo več življenja.

Zato je za nas pomembno nekaj drugega. Srečanje z Jezusom. To je težja stvar. Pred tem srečanjem je stalo tako veliko preprek. Kajti z vsakim grehom je človek bolj proč od Boga in vedno težje je priti do njega. A je do srečanja vendarle prišlo. Zaradi štirih pogumnih in srčnih mož. Štirih njegovih prijateljev, ki so bili prijatelji tako, da so ga nesli.

Nesli pa so ga tako, da so mu stali ob strani, ga sprejeli in razumeli, nesli so ga tako, da jim je bilo zanj mar, da so zanj poskrbeli, nesli so ga tako, da so ga oviram navkljub s svojimi prošnjami in svojo vero prinesli pred edinega zdravnika, ki mu je lahko pomagal. Zdravnika, ki ne ozdravlja samo telesa, temveč tudi duha. Ki ozdravlja celega človeka. Ki ga napravlja spet živega, ki mu daje moč in upanje in veselje. Ki ozdravlja tako, da odpušča grehe.

Kako pomembna je služba nosača! Ne zdravnika, temveč nosača. Nosača, ki ve za pot, kako priti do Jezusa, in ki po tej poti nese tistega, ki sam ne more priti do Boga. Zaradi njih, zaradi teh nosačev je hromi ozdravel.

Težko je odpuščati. A saj nihče ne zahteva od nas, da smo zdravniki. Bodimo nosači. Nosači hromih k Jezusu smo najprej tako, da sebe prinašamo predenj in ga prosimo, naj ozdravi naše hromosti, naše grehe. Da bi lahko z veseljem in močjo, ki ga doživimo ob tem, mogli predenj prinesti tudi druge bolnike tega sveta, ki jih mi ne moremo ozdraviti. Lahko pa jih ozdravi Gospod. Tiste ljudi, ki sta jih ohromila greh in sovraštvo in so zaradi tega izgubili to, kar je na njih človeškega. Ker jim je srce ohromelo.

Naša človeškost, naše zdrave roke, ki prosijo za hrome, ki dajejo, ki odpuščajo, in naše zdrave noge, ki vztrajajo, ki grejo preko človeških ovir in nosijo ljudi pred Jezusa, to so dokazi Jezusovega ozdravljenja. Jaz kot človek, s človeškim srcem.
Dokazi, ki morajo govoriti, da srce lahko ozdravi samo Ljubezen.
*

Komentarji

  1. Marko, hvala za današnje razmišljanje. Osebno se me ni dotaknilo samo to, kako biti nosač hromih: tako da sebe najprej prinašam predenj, kot praviš, ampak kako težko je prerasti upornost, prerasti egoizem in se pustiti od drugih prinesti k Jezusu. V bistvu je vse povezano z Janezovim krikom v puščavi, ki odmeva in nas vabi k gradnji mostov v naših medsebojnih odnosih: "Za menoj pride močnejši od mene in jaz mu nisem vreden odvezati jermen njegovih sandal."

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j