V pepelnični noči (S. Gregorčič)

Polnôčni zvón z visôkih lín
krepkó zaklenkal je!
Potihnil glas je vijolín,
strunár odbrenkal je!

Plesíšča in gledíšča se
povsód zapírajo,
v odprta pa svetíšča se
zemljani zbírajo.

Glej, bôžji hràm tam sréd polján
dviguje se v nebó,
oj bôžji hràm takó prostrán
in pa krasán takó!

Kot réke v morje vanj nocój
krdela silno vró,
svetíšče polno je takój —
in duri se zapró.

Tu v blagru ino v svili vse
nocój košáti se,
diší ti po kadíli vse
in svéti v zlati se.

Več biserjev ko v dnu morjá
pred tábo se iskrí,
in več, ko zvézd je vrh nebá,
tu jasnih je očí.

Tu gibki udje, vzôrna rast,
tu lét in líca cvét,
tu zêmlje slást, bogastvo, čast...
o, ti presréčni svét! —

A čuj!... Nék duh zakliče mi:
"Kar zrèš jih pred sebój,
zapíši mej mrlíče mi
s pepelom tem nocój!"

In stópil sem pred žrtvenik,
kot bi duhovnik bil,
pepel iz óljčnih je mladík
nanj dèl cerkovnik bil.

Pepela zdaj na téme sem
najprvo sêbi vsul,
vtopíl se v misli néme sem,
le Bog je sam jih čul.

Pozvál na to krdela sem
in príšla so hruméč,
zaznámoval jim čela sem
pretèč in pa svarèč:

"Oj, gréšniki mazíljeni,
proč króno in škrlát,
saj bóste vsi prisíljeni,
vkloníti smrti vrat.

Sedaj vi národom ste strah,
strah tudi vas bo zmel,
to žêzlo prah, prestól bo prah,
vi bóste prah, pepel!

Vi, ki zaklade zbirate
iz bližnjikov krví,
ki réveže zatírate —
prah bóste tudi ví!

Ti ròj, ki noč in dan prežíš,
da brata v past bi vjél,
ti smrti v zanjke se vlovíš,
prah bodeš in pepel!

In tí, ki z umom, cvétom let
zdaj bahaš se vesél,
glej, prédno ti odpade cvet,
prah bódeš in pepél!"

Prišèl še mnog, še mnog je tròp,
mar bo se kak otél?
Ne! Vsem podpisal sem pokòp:
"Prah boste in pepel!"

Na zadnje roj še priskakljá,
neskrbnih, jasnih líc,
číst, kakor angelji nebá,
in lépši od cvetíc.

Zaplakal nad tem krasom sem,
češ: tudi ta bo strt!
Še té... tresóčim glasom sem
Zaznámoval za smrt...

Končano! - Ne! - Čuj, duri tam
ječé zaškrípljejo,
in nôve trume v bôžji hram
skoz njé se vsípljejo.

Na teh ni srebra ne zlatá,
in blesk jim je neznán,
na licih tóžnih se pozná
le sled solzâ in rán.

To pač je siromakov ród,
molčé je zunaj stal,
in mírno čakal, da gospod
prostôra bi mu dal.

Sedaj, ko próst mu je pristòp,
korák priblíža svoj,
jaz pa spoznám trpínov tròp,
oh, bil je - národ moj!

Odlôžil sem tedaj pepel,
v klečéče vprl okó,
za blagoslov sem róke vspel
ter kliknil sem krepkó:

Le vstani, vbôrni národ moj,
do dánes v prah teptán,
pepelni dan ni dan več tvoj,
tvoj je - vstajenja dán!

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov. Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik