Verjamem :)

Bravo, Eva!

Tako zadovoljen, kot sem bil po letošnji Emi, še nisem bil. Razen takrat, ko je zmagala Nuša Derenda. Ampak tega je že dolgih 11 let. Preprosto zato, ker je zmagala pevka, ki si je to resnično najbolj zaslužila. Ker je najbolj gotova, najbolj raznolika in - najbolj enaka kot je bila pred prihodom na oder Misije. Še vedno preprosta in skromna Eva, ki živi svoje življenje kot vsaka druga najstnica njenih let. Čeprav je drugačna od ostalih. Njen močan in izstopajoč glas preprosto ne more biti neopažen, ker gane srce in govori s čustvi mnogih ljudi. Da, Eva je zmagala zato, ker je pela z glasom Slovenije. In to mi povsem zadostuje. Tudi če to ne bo glas Evrope.

Brez zamere, to dvojčici Prusnik res nista bili. In mislim, da sta to vedeli. Prepričan sem, da sta bili tudi sami presenečeni, da sta se znašli v finalu. Čeprav namreč prevladuje mnenje, da je za Evrovizijo potreben cirkus, že kar nekaj časa ni več tako. Glasovi strokovnih žirij so naredili svoje. Sedaj je potrebno tudi, da sta pesem in glas, ki jo poje, dovolj kvalitetna. Šov sploh ni več toliko v ospredju. Poglejte si samo lanski Eurosong. Med prvimi desetimi pesmimi sta samo dve, pri katerih je bil v ospredju šov. To sta Švedska in Irska. Vse ostale skladbe so dale prednost glasu oz. glasbi.

Evina zmagovalna pesem "Verjamem" je dobra skladba. Mislim, da najboljša od vseh šestih, ki smo jih slišali. Te dni se vse povprek govori, da je podobna "Molitvi" Marije Šerifović izpred petih let. Prepričan sem, da zato, ker smo vsi vedeli, da jo je napisal isti avtor. Lani je bila recimo pesem "Vanilija" do obisti (skoraj bi lahko rekel enaka) podobna Magnificovi "Amore", pa ni nihče zganjal panike, ker se za to ni vedelo. V resnici skladba sploh ni tako podobna. Skladni sta si samo v stopnjevanju moči - od mirnega začetka do eksplozije na koncu. Ampak - ali ni ravno to tisto, kar do konca razvname čustva in človeka popelje do nekakšne katarze? Brezizrazna "Konichiwa" je pač skozi ves potek malce utrujajoča. Kaj šele francoska pesem, ki je nastopila na našem izboru. V sebi nima niti kančka čustev, ki ga premore "Verjamem", ta pesem nežne slovanske duše, ki jo uteleša Eva Boto.

Ampak, saj je prav. Naj se vije debata. Še vedno se je. Nekakšna slovenska folklora je v tem. Nič hudega. Samo da se o njej govori. A naj se govori samo o pesmi, ne o Evi. Ker zanjo kritika ni potrebna. Sama dobro ve, kaj je prav in kaj narobe. To zmorejo skromni ljudje, kot je ona, kar sami, brez pomoči medijev ali glasu javnosti. Ali brez glasu Misijinih sodnikov, ki so bili - razen Darje Švajger - milo rečeno zlobno pristranski.

Ljudje nis(m)o bili taki. In če je vžgala srce nam, zakaj ga ne bi tudi Evropejcem? (Kar od srca pride, se srca prime.) Pa tudi če ga ne. Ne vem, zakaj se moramo zmeraj obremenjevati s tem, da bi morali biti vsem všeč. Seveda bom vesel, če naša pesem zmaga, vendar ne bom nesrečen, če ne bo. To je naša pesem. To smo mi. In rad sem, kar sem.

Eva, vso srečo. Naj poje tvoje srce odslej še močneje, še bolj z globin. Še bolj slovensko. (Pa četudi v angleščini.)
*