Preskoči na glavno vsebino

Moji gobavci

Govoril bom o sebi, čeprav je verjetno tudi v vašem življenju podobno. Ena težjih stvari je na mestu, na katerem sem, imeti rad dijaka, ki ga nihče ne mara. Verjetno še težja: imeti rad dijaka, ki je tudi tebi odvraten – ali zato, ker so ga v tebi takega naredili drugi, ali pa ker ga osebno sovražiš zaradi kakšnih njegovih besed, dejanj, lastnosti, ki so te prizadele. Imeti rad dijaka, ki ga je imeti rad nezaslišan napor. Ker je tečen, ker ničesar ne razume, ker dela vse drugače, kot bi ti rad, ker je »neprilagojen« ali kako drugače štrli iz povprečja.

Prva stvar, ki je zame nadvse koristna, je, da ga bom poimenoval »gobavec«. Kužni bolnik. Nekdo, ki širi bolezen in za katerega je morda najbolje, da se ga izloči, da ne bi okužil še koga drugega. Da se to torej naredi iz želje po skupnem dobrem, takorekoč iz ljubezni do vseh ostalih, ki so zaradi njega v nevarnosti. Da je torej »bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod.« (Jn 11,50)

Ampak – saj je to vendar človek, ne kamen! Človek, ki diha, človek, ki čuti, človek, ki ima kakor jaz srce. Kaj bi pa gobavec rekel o tem? Če bi bil jaz gobavec ... bi hotel, da me izločijo. Ne poznam človeka, ki bi to rekel o sebi prostovoljno. Jaz tudi ne – če bi bil gobavec. Kaj pa če gobavec sem? Če sem komu drugemu gobavec? Če sem gobavec sebi?

Rekel bi, kar je rekel gobavec Jezusu. Rekel bi, kar pravi vsak moj gobavec tako ali drugače, že s tem, da se mi bliža: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Tudi tisti gobavec v moji službi, v moji hiši, v mojem kraju, tudi tisti gobavec v meni, vsi tako pravijo.

Ga je mogoče ozdraviti?

Jezus pravi, da se ga da. Takrat, ko se ga kakor on dotaknem, da, ko se dotaknem tistega, kar mi je ostudno, ko se tega dotaknem in ga s tem sprejmem takega, kakršen je, in rečem: »Hočem. Bodi očiščen!« Gobavec, v meni moraš biti očiščen, tudi če na telesu, tudi če na svojih lastnostih, v svojih dejanjih, tudi če v odnosu do mene nikdar ne boš čist. Jaz pa hočem, da si čist. Zame boš čist. Zame boš človek, ki ima svoje dostojanstvo.

Boš poskusil tudi ti?

Najlažje je nekoga izločiti, ga postaviti na rob. Toda s tem ne ozdraviš ne njega ne družbe ne sebe. Ko so nekega slavnega generala vprašali, kako bi uničil svojega največjega sovražnika, je rekel: »Tako, da bi ga naredil za svojega prijatelja.« Kar resnično zdravi, kar spreobrača, kar spreminja, kar dela čudeže, je ljubezen. Ljubezen, ki kdaj pomeni preprosto zdržati, poslušati, trpeti, prizanesti, odpustiti, sprejeti, razumeti.

Ne reci, da ne zmoreš. Tega smo sposobni vsi. Saj smo vendar bitja, ki živimo od ljubezni.
*

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n