Preskoči na glavno vsebino

Sprehod po finalu

Kot mora biti - 2. del. To bi prav lahko bil naslov te objave.
Še vedno govorimo o moji obsedenosti, da, o Eurosongu.
Kot mora biti? Res? Tudi brez Quartissima?

Roko na srce, vsi, ki so morali priti v finale, so prišli. Naši tokrat ne. In ... ne morem verjeti, da to napišem celo jaz ... verjetno je prav tako. Med ostalimi so bili samo bleda figura. Predstavljali smo si, da bodo nekaj posebnega, pa sploh niso bili. Ali pač. Pokazali so veliko manj kot ostali. Kajti šele sinoči sem zares videl, kako revna je pravzaprav "Love Symphony" v primerjavi z vsemi ostalimi. Ni kaj ... tokrat si moramo naliti čistega vina in se nekaj naučiti. Kaj, to pa meni ni potrebno vedeti. Ušesa mi še dobro služijo. In tudi srce.

To se ne moti. Zato je treba pustiti Quartissimo tam, kjer je, in narediti pot naprej, v finale. Če gre verjeti mojemu občutku, potem bo boj za vrh širok. Razen če si ne bodo žirije po Evropi postavile favorita zaradi kaj vem katerega razloga. Moje želje in pričakovanja so jasna: če bi jaz izbiral, potem bi naslednje leto Eurosong donel iz Osla. Norveška pesem je po mojem tista, ki od vseh najbolj izstopa. Zakaj? Preprosto zaradi privlačnosti, lepega zlitja klasike (nekoliko irskega melosa) in moderne, dobrega nastopa, nečesa novega v melodiji (tiste prekrasne velike sekunde, ki naredijo preskok - briljantno!) in pa tudi dobrega vokala. Z njo se po lepoti lahko kosa samo Estonija, ki je presenetila z odličnostjo na vseh omenjenih področjih. Manjka ji samo nek element, ki bi zadevo malo popestril. A bom zadovoljen tudi z njihovo zmago.

Kaj pa pravi občinstvo? Naredimo sprehod po finalu. 
1. Uvedla nas bo Litva, za katero nimam pojma, kako se je znašla v finalu. Srečno naključje, bojda. Uvrstitev bo temu primerna.
2. Lepa in predvsem sporočilna izraelska pesem s prekrasnima vokaloma. Veliko možnosti za uspeh, a ne prav vrhunski. Časi za pesmi a la "Insieme" so minili.
3. Francoski šanson. Končno nekaj res francoskega, čeprav že pregovorno Francija že nekaj let ne more pridobiti občinstva na svojo stran. Razen tistega bolj zahtevnega, ki pa verjetno tega šova ne gleda. Morda pa bo uspela pridobiti žirijo na svojo stran. Vseeno skeptično rečem spodnji del lestvice.

4. Švedski "La Voix" je malce podoben našemu "Belemu cvetu" izpred dveh let, a z veliko nežnejšo in prijetnejšo melodijo. Malo neumestno je le vmesno "preigravanje" s toni, ki pokažejo, da gre malo preveč za dokazovanje vokala. Škoda. Morda to odvzame možnosti za sam vrh. Vsekakor pa v prvi deseterici.
5. Hrvaška v finalu je presenečenje, ne zaradi "teološkega" pevca, ampak zato, ker pesem deluje preveč razvodenelo. Nič svežega, že slišano, preveč pričakovano. Finale ne bo tako uspešen.
6. Lahkotna portugalska pesem v finalu prav tako preseneča, ker je Portugalska takih pesmi na Eurosong poslala že celo kopico in niti ena od njih ni prišla niti blizu vrha ali finala. In glej, vendar jim je uspelo. Mene je nagovorilo predvsem to, da sem ob koncu pesmi v očeh pevke videl solze. Neverjetno! Prava umetnica torej, ki se je tako vživela v to, kar je pela. Zato vse čestitke! Še so pevci, ki uživajo v svojih nastopih. Za kaj več kot zlato sredino pa bi bilo potrebno več.
7. Islandija ima res lepo balado, a za sam vrh bi potrebovala kaj bolj svežega. Morda ji uspe deseterica.
8. Grčija spet prihaja s tipičnim poskakovanjem, ki se jim je doslej obrestovalo. Konja, ki zmaguje, ne menjaj. Že nekaj let z dokaj med seboj podobnimi skladbami osvajajo peterico in ljudstvo je navdušeno. Kaj pa bo rekla žirija? Sakis, mogoče malce več v glas in manj v noge? Nastop briljira, pesem je poskočna, morda mu uspe tudi tokrat med prvih pet. Kaj več pa ne.
9. Armenija - že slišano. Isti fenomen kot grške poskočnice. Poleg tega še glasovna kvaliteta, kar daje nevarne možnosti. A mislim, da letos ne bo drugega mesta. Nekje med deset.
10. Rusija je tokrat stavila na tipično domovinski format, kar po mojem mnenju kot vsako leto odnaša Eurosong v druge kraje.
11. Azerbajdžan je svoja zgodba. Ker je pesem zelo spevna (beri: tako znana), je avditorij gladko preslišal vse "fušanje" iz polfinala. Če ga ima Putin na posebnem mestu, potem je že prav tako. Če smo Rusi. A ker nismo vsi ... pristane nekje do 10. mesta.

12. Bosna (že nekaj let) prihaja z nekoliko nenavadno, a všečno pesmijo, ki zna poseči prav do vrha. Predvsem če bo pevcu uspelo nekoliko popraviti njegove visoke tone. Zdi se, da mu nekoliko škripajo. A ker je bosancev po Evropi vse polno, mu bodo že oprostili. Med prvih pet gotovo.
13. Moldavija je še ena od srečnic iz polfinala. Pričakujem jo na repu.
14. Draga Chiara z Malte, tvoji eurosongovski uspehi so zavidanja vredni, a tokrat si nekoliko precenila svoj potencial. "What if we" je nekoliko premedla, da bi si jo prepevali na avtobusu ali pod tušem. Nekje v sredini lestvice.
15. O Estoniji sem že napisal dovolj hvale. Med prve tri.
16. Danska je prišla v finale s pesmijo, ki bi jo lahko slišali kjerkoli. Pri Bon Joviju recimo. Morda ji je prav zato uspelo. A občinstvo je tu drugačno. Pričakoval sem jo v finalu, a kam visoko gotovo ne more seči. Sredina.
17. Nemčija spet brca v temo. Swing ne uspe. Poskusi še enkrat.
18. Turčija ima svoje možnosti samo zaradi močne enklave. Drugače nima v finalu kaj početi. Vsako leto ima isto pesem z drugim besedilom (ali pa istim, kdo jih razume ...). Bolj kot na pevsko tekmovanje sodi na kak drug izbor, recimo lepotni. Zaradi naštetega blizu 10. mesta.
19. Imam občutek, da je Albanija v finalu pristala zaradi istega razloga kot Turčija. Ne bom se ponavljal.
20. Ušesa pokonci! Norveška!
21. Oh, oh, pesem iz Ukrajine je destrukcija Eurosonga, da ne rečem destrukcija glasbe. Ne vem, po kakšnih merilih jo gledamo v finalu. Upam, da bo na repu, a bo verjetno kje v sredini. Nezasluženo.
22. Romunka ima sicer veliko pokazati, a pravega efekta glasbenega zadovoljstva ni najti. Hvalabogu za žirijo v finalu. Sodim, da jo bodo pustili nekje na sredini. Če pa bodo oči premočne, jo potisnejo med 10.

23. Velika Britanija z Webbrom na čelu (ki je tokrat veliko bolj pomemben od pevke) bo končno spet pridobila že izgubljeni renome. Pesem je izjemna, kot se za Webbra spodobi. Vse ostane samo še izvedbi in če se vse poklopi, lahko naslednje leto potujemo v London. Vsaj prva peterica.
24. Finska pesem je še ena od tistih, ki nimajo tu kaj iskati. Ne pričakujem veliko.
25. Ena od letošnjih favoritinj je tudi Španija. Ne vem pa, zakaj, saj njena pesem ni nič posebnega, že tolikokrat slišani španski evrovizijski melos nam bo spet polnil ušesa. In pustil bolj malo. Če ne bo kaj presenetljivega, jo bomo našli nekje na sredini lestvice, bliže dnu kot pa vrhu.

Zdaj pa ... showtime! Uživajte!

Komentarji

  1. Zmagala je pesem na katero sem največ stavil, da bo zmagovalna NORVEŠKA.
    Drga je bila z lepo balado ISLNDIJA. To sem uvrščal med pet. Me je kar presenetila.
    Očarljivi pa so bili ritmi AZERBAJDŽANA, za katere sem navijal. Pevka je bila podobna naši pevki Nataliji Verboten. Res, tako vzhodna, že Perzijska glasba, ki me je popeljala v sanje.
    Lahko noč.

    OdgovoriIzbriši
  2. evo marko, ku če bi ti izbral...drugo leto zveni evrovizija iz Osla ;)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.