Preskoči na glavno vsebino

Kot mora biti

Vrnil se je. Spet v sijajni luči, (skoraj) spet tak, kot mora biti.
"Krasnota!" Moskva je ponudila vse, kar spada v konkretnem trenutku človeškega razvoja: glas, elektroniko, sodobnost. Pustimo ob robu vse napetosti, ki jih ustvarjajo. A na odru letošnjega 54. Eurosonga ne manjka nič. Vsaj zaenkrat tudi ne ubranih glasov.

Prvi polfinale se je odvrtel, danes sledi še drugi. S Quartissimom.
Po prvem kaže, da se je odločitev za vrnitev strokovne žirije obveljala za edino pravilno, edino, ki lahko še pelje glasbo nazaj na prave tirnice. V finale so se z izjemo Romunije in Turčije (za katero res ne vem, kako se je prebila skozi strokovno sito) uvrstile same dobre pesmi, ki tudi vokalno zadovoljijo še tako zahtevno uho. Posebno bo treba biti pozoren na Švedsko, Islandijo in Bosno, ki so zame osebno ene izmed favoritov za končno zmago. Seveda pa nas čaka še današnji polfinale, pa tudi že v finale uvrščene države, pri katerih na pomembnem mestu sije predstavnica Velike Britanije, ki ji je glasbo napisal sam Andrew Lloyd Webber. Ne veste, kdo je to? Gotovo vam kaj več povejo imena, kot so "Jesus Christ Superstar", "Les Miserables", "Requiem" z znamenito do solz ganljivo "Pie Jesu", "Cats", "Evita" in še marsikateri svetovno znani mjuzikli. Njihov avtor je. Recept za uspeh? Morda res. Kajti skladba res ni slaba.

Ampak počakajmo. Vse je mogoče, celo Quartissimo, ki - če smo pošteni - nima kaj veliko možnosti. Ampak tokrat me to res ne bo bolelo. Važno je, da zmaga glasba. In letos - sem skoraj prepričan - bo vendarle zmagala glasba, ne oči.

Veselim se. Letos mi res igra srce.

Komentarji

  1. A se je že začelo ... :) :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Gledal sem drugi predizbor. kaj naj rečem?
    Kot ponavadi si vzamem tri skladbe za
    "Fill Rouge"
    Najprej sem si vzel našo sosedo Hrvaško, ki je prišla naprej. Zanimivo je to, da Ivan Cukrov študira Teologijo na splitski Teološki fakulteti in zna meditirati (Lectio Divina). Super,da imamo letos teologa v glavnem finalu.
    Druga je bila Norveška, ki je tudi prišla naprej.
    Poje in igra na violino mlad Belorus. Za to skladbo mislim, da lahko zmaga na Evrosongu 2009.
    Tretja pa je bila Azerbajdžan, ki je tudi prišla naprej.
    Ponuja nam ritem Kavkaza in Perzije hkrati. Zelo ritmična in skrivnostno orientalska pesem za modernega Evropejca,kot iz 1001 noči.
    Bomo videli v soboto.

    OdgovoriIzbriši
  3. Žal nisem slišal prav veliko od letošnjega Eurosonga, zdi pa se mi, da je stvar resnično precej boljša. Morda je pri Turkih in podobnih še vedno prevelika moč na strani publike, saj jim nastope v finalu in podobno lahko zagotovi njihova diaspora. Tudi sam sem se ob nenastopu Quartissima v finalu kar nasmehnil, ker se mi je zdelo, da bo tako. Izkaže se, da je bila tvoja ocena Eme pravilna.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej