Preskoči na glavno vsebino

O človeški moči in nemoči


Če ni trte, mladika ne obstaja. Pravična in edina pričakovana logika.

A človek je močan. Zmore misliti, zmore dognati nove in nove načine in poti, zmore se povzpeti v vesolje in se dotakniti zvezd. Zmore teči zelo hitro in prenesti številna bremena. Velik je človek – zmore ustvariti človeka. Zmore gospodovati nad njim, zmore ga pokončati ne da bi stegnil roke nadenj. Veliko moč ima. Potemtakem zmore biti tudi bog?

Morda zmore. Morda zmore misliti na to, morda se zmore tako obnašati. Dokler ne pride do spoznanja, da je v tej svoji božanskosti v nečem nemočen in nesposoben. Ko se dvigne visoko, ko ima moč in oblast, zna tako težke stvari kot so zamenjati srce, spoznati nespoznatno in dotakniti se nedotakljivega, a ne zna edinega, kar bi moral znati: ne zna imeti rad.

Človek pa nič ne zmore, če ne zna imeti rad. Ne more upati, ne more narediti nič nesmrtnega. Ne more živeti, ne more umreti. Če nima trte, od katere bi se naučil, kar se mora.
Zakaj potem živi, če ni od njega nič nesmrtnega?

»Brez mene ne morete storiti ničesar.« (Jn 15,5)
Oznake:

Komentarji

  1. Aljoša10. 5. 09, 09:14

    Ko berem ta zapis se mi pojavlja asociacija na krizo v kateri se danes nahajamo. Pa za spremembo ne govorim o finančni krizi ampak krizi družbe in človeka.

    Mislimo - pardon, smo prepričani - da lahko naredimo vse, zato ne potrebujemo Boga in v zameno iščemo bogove. To so običajno brezoblične in podpovprečne duhovne tvorbe, ki spominjajo bolj na izdelek kot na božanstvo. Potem pa odkrijemo, da nam manjka nekaj ... življenjski sok.

    Da, če nismo vsajeni v trto nimamo življenja a kdo bo to povedal sodobnemu človeku? Kdo bo sodobnega človeka, ki hiti in prodaja delniške pakete in kupuje tovarne in izumlja nove bojne naprave in ... privedel k izviru življenja?

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni10. 5. 09, 14:05

    Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  3. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)11. 5. 09, 11:46

    Prišli smo do krize vere, v smislu, da ne verjamemo več v sočloveka, vsi so samo hudobni. Začelo se je seveda že prej. Podobno iščemo rešitev vsebi, vase smo zaprti in ne verjamemo, da nam kdo drugi lahko da kaj življenjsko potrebnega. Tako se pravzaprav sami odcepimo od trte. Če bi bili nanjo vcepljeni, bi tudi vedeli, odkod prihajamo, kdo nam daje življenjsko moč, kdo je naš učitelj...

    OdgovoriIzbriši
  4. Anonimni11. 5. 09, 21:32

    Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  5. Lojze Potočnik12. 5. 09, 10:51

    Res lahko človek z sodobnimi spozanji dosega cilje približne Bogu. Ena stvar pa manjka človeku! Ne zna ljubiti in odpuščati kot zna to Bog. Pa še človek ni večen. Iz prahu je ustvarjen , v prah se vrne. Na oni svet človek ne nese prav nič, kar si je ustvaril ali nagrabil. Človek, ki zna ljubiti in odpuščati ima korenike že od spočetja naprej. Rodi in vzgaja se v pravi zemlji, ki mu daje rast in pozneje sad. Njegov sad so hvaležni ljudje okoli njega in njegovi potomci.
    Oprosti Marko, ker se nisem že dolgo oglašal.
    Lp Lojze

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več