Preskoči na glavno vsebino

O človeški moči in nemoči


Če ni trte, mladika ne obstaja. Pravična in edina pričakovana logika.

A človek je močan. Zmore misliti, zmore dognati nove in nove načine in poti, zmore se povzpeti v vesolje in se dotakniti zvezd. Zmore teči zelo hitro in prenesti številna bremena. Velik je človek – zmore ustvariti človeka. Zmore gospodovati nad njim, zmore ga pokončati ne da bi stegnil roke nadenj. Veliko moč ima. Potemtakem zmore biti tudi bog?

Morda zmore. Morda zmore misliti na to, morda se zmore tako obnašati. Dokler ne pride do spoznanja, da je v tej svoji božanskosti v nečem nemočen in nesposoben. Ko se dvigne visoko, ko ima moč in oblast, zna tako težke stvari kot so zamenjati srce, spoznati nespoznatno in dotakniti se nedotakljivega, a ne zna edinega, kar bi moral znati: ne zna imeti rad.

Človek pa nič ne zmore, če ne zna imeti rad. Ne more upati, ne more narediti nič nesmrtnega. Ne more živeti, ne more umreti. Če nima trte, od katere bi se naučil, kar se mora.
Zakaj potem živi, če ni od njega nič nesmrtnega?

»Brez mene ne morete storiti ničesar.« (Jn 15,5)
Oznake:

Komentarji

  1. Aljoša10. 5. 09, 09:14

    Ko berem ta zapis se mi pojavlja asociacija na krizo v kateri se danes nahajamo. Pa za spremembo ne govorim o finančni krizi ampak krizi družbe in človeka.

    Mislimo - pardon, smo prepričani - da lahko naredimo vse, zato ne potrebujemo Boga in v zameno iščemo bogove. To so običajno brezoblične in podpovprečne duhovne tvorbe, ki spominjajo bolj na izdelek kot na božanstvo. Potem pa odkrijemo, da nam manjka nekaj ... življenjski sok.

    Da, če nismo vsajeni v trto nimamo življenja a kdo bo to povedal sodobnemu človeku? Kdo bo sodobnega človeka, ki hiti in prodaja delniške pakete in kupuje tovarne in izumlja nove bojne naprave in ... privedel k izviru življenja?

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni10. 5. 09, 14:05

    Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  3. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)11. 5. 09, 11:46

    Prišli smo do krize vere, v smislu, da ne verjamemo več v sočloveka, vsi so samo hudobni. Začelo se je seveda že prej. Podobno iščemo rešitev vsebi, vase smo zaprti in ne verjamemo, da nam kdo drugi lahko da kaj življenjsko potrebnega. Tako se pravzaprav sami odcepimo od trte. Če bi bili nanjo vcepljeni, bi tudi vedeli, odkod prihajamo, kdo nam daje življenjsko moč, kdo je naš učitelj...

    OdgovoriIzbriši
  4. Anonimni11. 5. 09, 21:32

    Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  5. Lojze Potočnik12. 5. 09, 10:51

    Res lahko človek z sodobnimi spozanji dosega cilje približne Bogu. Ena stvar pa manjka človeku! Ne zna ljubiti in odpuščati kot zna to Bog. Pa še človek ni večen. Iz prahu je ustvarjen , v prah se vrne. Na oni svet človek ne nese prav nič, kar si je ustvaril ali nagrabil. Človek, ki zna ljubiti in odpuščati ima korenike že od spočetja naprej. Rodi in vzgaja se v pravi zemlji, ki mu daje rast in pozneje sad. Njegov sad so hvaležni ljudje okoli njega in njegovi potomci.
    Oprosti Marko, ker se nisem že dolgo oglašal.
    Lp Lojze

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več