Preskoči na glavno vsebino

Sprehod po finalu

Kot mora biti - 2. del. To bi prav lahko bil naslov te objave.
Še vedno govorimo o moji obsedenosti, da, o Eurosongu.
Kot mora biti? Res? Tudi brez Quartissima?

Roko na srce, vsi, ki so morali priti v finale, so prišli. Naši tokrat ne. In ... ne morem verjeti, da to napišem celo jaz ... verjetno je prav tako. Med ostalimi so bili samo bleda figura. Predstavljali smo si, da bodo nekaj posebnega, pa sploh niso bili. Ali pač. Pokazali so veliko manj kot ostali. Kajti šele sinoči sem zares videl, kako revna je pravzaprav "Love Symphony" v primerjavi z vsemi ostalimi. Ni kaj ... tokrat si moramo naliti čistega vina in se nekaj naučiti. Kaj, to pa meni ni potrebno vedeti. Ušesa mi še dobro služijo. In tudi srce.

To se ne moti. Zato je treba pustiti Quartissimo tam, kjer je, in narediti pot naprej, v finale. Če gre verjeti mojemu občutku, potem bo boj za vrh širok. Razen če si ne bodo žirije po Evropi postavile favorita zaradi kaj vem katerega razloga. Moje želje in pričakovanja so jasna: če bi jaz izbiral, potem bi naslednje leto Eurosong donel iz Osla. Norveška pesem je po mojem tista, ki od vseh najbolj izstopa. Zakaj? Preprosto zaradi privlačnosti, lepega zlitja klasike (nekoliko irskega melosa) in moderne, dobrega nastopa, nečesa novega v melodiji (tiste prekrasne velike sekunde, ki naredijo preskok - briljantno!) in pa tudi dobrega vokala. Z njo se po lepoti lahko kosa samo Estonija, ki je presenetila z odličnostjo na vseh omenjenih področjih. Manjka ji samo nek element, ki bi zadevo malo popestril. A bom zadovoljen tudi z njihovo zmago.

Kaj pa pravi občinstvo? Naredimo sprehod po finalu. 
1. Uvedla nas bo Litva, za katero nimam pojma, kako se je znašla v finalu. Srečno naključje, bojda. Uvrstitev bo temu primerna.
2. Lepa in predvsem sporočilna izraelska pesem s prekrasnima vokaloma. Veliko možnosti za uspeh, a ne prav vrhunski. Časi za pesmi a la "Insieme" so minili.
3. Francoski šanson. Končno nekaj res francoskega, čeprav že pregovorno Francija že nekaj let ne more pridobiti občinstva na svojo stran. Razen tistega bolj zahtevnega, ki pa verjetno tega šova ne gleda. Morda pa bo uspela pridobiti žirijo na svojo stran. Vseeno skeptično rečem spodnji del lestvice.

4. Švedski "La Voix" je malce podoben našemu "Belemu cvetu" izpred dveh let, a z veliko nežnejšo in prijetnejšo melodijo. Malo neumestno je le vmesno "preigravanje" s toni, ki pokažejo, da gre malo preveč za dokazovanje vokala. Škoda. Morda to odvzame možnosti za sam vrh. Vsekakor pa v prvi deseterici.
5. Hrvaška v finalu je presenečenje, ne zaradi "teološkega" pevca, ampak zato, ker pesem deluje preveč razvodenelo. Nič svežega, že slišano, preveč pričakovano. Finale ne bo tako uspešen.
6. Lahkotna portugalska pesem v finalu prav tako preseneča, ker je Portugalska takih pesmi na Eurosong poslala že celo kopico in niti ena od njih ni prišla niti blizu vrha ali finala. In glej, vendar jim je uspelo. Mene je nagovorilo predvsem to, da sem ob koncu pesmi v očeh pevke videl solze. Neverjetno! Prava umetnica torej, ki se je tako vživela v to, kar je pela. Zato vse čestitke! Še so pevci, ki uživajo v svojih nastopih. Za kaj več kot zlato sredino pa bi bilo potrebno več.
7. Islandija ima res lepo balado, a za sam vrh bi potrebovala kaj bolj svežega. Morda ji uspe deseterica.
8. Grčija spet prihaja s tipičnim poskakovanjem, ki se jim je doslej obrestovalo. Konja, ki zmaguje, ne menjaj. Že nekaj let z dokaj med seboj podobnimi skladbami osvajajo peterico in ljudstvo je navdušeno. Kaj pa bo rekla žirija? Sakis, mogoče malce več v glas in manj v noge? Nastop briljira, pesem je poskočna, morda mu uspe tudi tokrat med prvih pet. Kaj več pa ne.
9. Armenija - že slišano. Isti fenomen kot grške poskočnice. Poleg tega še glasovna kvaliteta, kar daje nevarne možnosti. A mislim, da letos ne bo drugega mesta. Nekje med deset.
10. Rusija je tokrat stavila na tipično domovinski format, kar po mojem mnenju kot vsako leto odnaša Eurosong v druge kraje.
11. Azerbajdžan je svoja zgodba. Ker je pesem zelo spevna (beri: tako znana), je avditorij gladko preslišal vse "fušanje" iz polfinala. Če ga ima Putin na posebnem mestu, potem je že prav tako. Če smo Rusi. A ker nismo vsi ... pristane nekje do 10. mesta.

12. Bosna (že nekaj let) prihaja z nekoliko nenavadno, a všečno pesmijo, ki zna poseči prav do vrha. Predvsem če bo pevcu uspelo nekoliko popraviti njegove visoke tone. Zdi se, da mu nekoliko škripajo. A ker je bosancev po Evropi vse polno, mu bodo že oprostili. Med prvih pet gotovo.
13. Moldavija je še ena od srečnic iz polfinala. Pričakujem jo na repu.
14. Draga Chiara z Malte, tvoji eurosongovski uspehi so zavidanja vredni, a tokrat si nekoliko precenila svoj potencial. "What if we" je nekoliko premedla, da bi si jo prepevali na avtobusu ali pod tušem. Nekje v sredini lestvice.
15. O Estoniji sem že napisal dovolj hvale. Med prve tri.
16. Danska je prišla v finale s pesmijo, ki bi jo lahko slišali kjerkoli. Pri Bon Joviju recimo. Morda ji je prav zato uspelo. A občinstvo je tu drugačno. Pričakoval sem jo v finalu, a kam visoko gotovo ne more seči. Sredina.
17. Nemčija spet brca v temo. Swing ne uspe. Poskusi še enkrat.
18. Turčija ima svoje možnosti samo zaradi močne enklave. Drugače nima v finalu kaj početi. Vsako leto ima isto pesem z drugim besedilom (ali pa istim, kdo jih razume ...). Bolj kot na pevsko tekmovanje sodi na kak drug izbor, recimo lepotni. Zaradi naštetega blizu 10. mesta.
19. Imam občutek, da je Albanija v finalu pristala zaradi istega razloga kot Turčija. Ne bom se ponavljal.
20. Ušesa pokonci! Norveška!
21. Oh, oh, pesem iz Ukrajine je destrukcija Eurosonga, da ne rečem destrukcija glasbe. Ne vem, po kakšnih merilih jo gledamo v finalu. Upam, da bo na repu, a bo verjetno kje v sredini. Nezasluženo.
22. Romunka ima sicer veliko pokazati, a pravega efekta glasbenega zadovoljstva ni najti. Hvalabogu za žirijo v finalu. Sodim, da jo bodo pustili nekje na sredini. Če pa bodo oči premočne, jo potisnejo med 10.

23. Velika Britanija z Webbrom na čelu (ki je tokrat veliko bolj pomemben od pevke) bo končno spet pridobila že izgubljeni renome. Pesem je izjemna, kot se za Webbra spodobi. Vse ostane samo še izvedbi in če se vse poklopi, lahko naslednje leto potujemo v London. Vsaj prva peterica.
24. Finska pesem je še ena od tistih, ki nimajo tu kaj iskati. Ne pričakujem veliko.
25. Ena od letošnjih favoritinj je tudi Španija. Ne vem pa, zakaj, saj njena pesem ni nič posebnega, že tolikokrat slišani španski evrovizijski melos nam bo spet polnil ušesa. In pustil bolj malo. Če ne bo kaj presenetljivega, jo bomo našli nekje na sredini lestvice, bliže dnu kot pa vrhu.

Zdaj pa ... showtime! Uživajte!

Komentarji

  1. Zmagala je pesem na katero sem največ stavil, da bo zmagovalna NORVEŠKA.
    Drga je bila z lepo balado ISLNDIJA. To sem uvrščal med pet. Me je kar presenetila.
    Očarljivi pa so bili ritmi AZERBAJDŽANA, za katere sem navijal. Pevka je bila podobna naši pevki Nataliji Verboten. Res, tako vzhodna, že Perzijska glasba, ki me je popeljala v sanje.
    Lahko noč.

    OdgovoriIzbriši
  2. evo marko, ku če bi ti izbral...drugo leto zveni evrovizija iz Osla ;)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n