Preskoči na glavno vsebino

Sredi noči odprtih oči

Samo ena beseda, ki odmeva in napolnjuje prostor, se zaletava ob rob časa in pretresa vse, kar je človeku vredno: čujte. Čujte, nenehno čujte.

Najprej nas ta beseda pretrese zato, ker je z njo konec brezskrbnega zanašanja na koga drugega. Ne, tu ni prostora za spanje. Na tem svetu ne. Čuječnost, ki nam jo na srce polaga Jezus, je več kot samo stanje na straži in dremotno čakanje jutra. Čuječnost nad svojim časom je trdo delo. Pretehtavanje, razmišljanje, odločanje, kaj je dobro in kaj ni. Kaj koristno, kaj potrebno, in kaj nesmiselno ali celo škodljivo. In to ni lahko delo, to vemo.

Pravzaprav gre za najtežje delo: da ostaneš in postajaš vedno bolj – človek. Da, za to je potrebno veliko čuječnosti. Čuječnosti, da se v tvojo podobo človeka ne vseje ljulka, ki ti spačila človeškost v ljubeznivo masko in preračunljivo notranjost. To danes ni tako redko: želijo nam prodati za resnično to, kar je laž, in za dobro to, kar je slabo.

»Veliko jih bo prišlo v mojem imenu. Govorili bodo: ›Jaz sem‹ in bodo mnoge zavedli« (Mr 13,6). »Če vam tedaj kdo poreče: ›Glej, tukaj je Kristus!‹ ali: ›Glej, tam je!‹, ne verjemite! Vstali bodo namreč lažni kristusi in lažni preroki in bodo delali znamenja in čudeže, da bi zapeljali izvoljene, če bo to mogoče« (Mr 13,21-22).

Mar se to ne dogaja tudi danes?

Kdor vidi to grozovitost, še ni slep. Še ni omamljen. Ko pa se nam bo zdelo, da nam gre dobro, ko se nam bo razkošje zažrlo v glavo in misli, ko se bomo odločali samo še na podlagi koristi in dobička, takrat se stresimo. Takrat smo zadremali. Takrat smo se upijanili s tem, kar nismo mi, ampak nekdo drug. Ali nekaj drugega, če smo natančni.

Res, ni težje službe kot čakati jutro. Tema je težka stvar. Kdor trezno ne razmišlja, zgreši. Kdor slabo pogleda, pade. Kdor ne čuje v njej, prespi jutro. Prespi to, k čemur je namenjen. Za par ušivih minut sladkih sanj ...

Zato: preden začnemo sanjati o novem avtu, mobilniku, o novi obleki in frizuri, se zdramimo iz teh sanj in se zavejmo, da gre v globini tega časa za veliko večjo borbo med resnico in lažjo, med življenjem in smrtjo. Kaj je kaj? Veste? Če ne, potem se je res treba prebuditi. To je zadnje opozorilo. Kajti prav lahko se zgodi, da koga drugega zamenjamo za Kristusa. Pa bomo imeli pust, kakršnega še ni bilo. In na pepelnico bomo na kresu kurili – samega sebe.
Oznake:

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)30. 11. 08, 11:10

    Trda je ta beseda, kdo bi jo mogel poslušati :D

    Lepo, upam, da je te besede že kdo slišal, pa da jih kdo še bo!

    Res se ne zavedamo, kako nekaj velikega je v igri. Ali nisem mogel en advent ostati buden? Če potem pomislimo gre res za par ušivih minut! Ne zamudimo tega vlaka! Dolgost življenja našega je kratka.

    OdgovoriIzbriši
  2. Lojze Potočnik1. 12. 08, 17:49

    Biti človek v današnjem času je ena velika krepost in dobrina.Da se znamo postaviti in stati,ker je na svetu toliko lažnih prerokov.Ravno ta adventni čas je prilika,da se za prihod odrešenika tudi duhovno pripravimo.Pa en lep advent ti želim,Marko.Lp Lojze

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več