Preskoči na glavno vsebino

Dan smrti, ne mrtvih

V življenju se marsikaj zamaje, ko okusimo smrt. Smrti svojih dragih, smrti naših načrtov, smrti svojega starega življenja. Smrti ... Veliko jih je. To življenje je življenje umiranja. Zaradi smrti in po njej to življenje deluje kot deluje. Naj se sliši še tako čudno: smrt je za naše življenje koristna. Zaradi smrti se začne neko novo življenje, ki zrase na njenem mestu, se iz nje hrani in iz nje živi.

Danes ne obujamo spominov. Ni temu namenjen ta dan, čeprav se iz njih hrani, čeprav se iz njih vzdržuje pri življenju. To ni dan mrtvih, ampak dan živih, živih na drugačen, boljši način. Ta dan je pred nami predvsem zato, da pogledamo svojo realnost in jo sprejmemo za svojo. Da vstopimo v to, kar smo. Da se iz naših vsakdanjih smrti naučimo živeti. Živeti tako, da bomo postopoma začeli razumeti, kaj pravi Jezus, ko govori o življenju, ki traja in se ne konča.

Samo v obzorju naših lastnih smrti lahko spoznamo, da je smiselno spominjati se naših rajnih, zanje moliti, z njimi še naprej – čeprav drugače – živeti. Kajti kdor ne prizna smrti, ne prizna življenja. Ne prizna, da je to, kar je. Ne živi tega, kar je. Kdor pa ne živi, je že umrl, čeprav se je hotel izogniti smrti.

Res, danes je dan smrti, a ne dan mrtvih. Je dan, ki nas postavi v realnost in dan, ki nam daje sanjati. Dan, ki nas osrečuje z globoko resnico: da tudi vsi tisti, ki smo jih že pospremili v naše grobove, še vedno živijo. In da živijo iz enega samega razloga: ker jih ima nekdo neskončno rad.

Če razumemo to, potem razumemo, kaj pomeni živeti, tudi če umreš.

Naj počivajo v miru. +

Komentarji

  1. Ojla
    KOPIRANO:
    ''Zaradi smrti se začne neko novo življenje, ki zrase na njenem mestu, se iz nje hrani in iz nje živi'' - to je kot nekakšna grozljivka, saj nismo vamiprji!!
    Moje mnenje na ta dan, na dan mrtvih:
    Lepo je, da se spominjamo na naše ljudi, ki so umrli-ampak vedno, sramotno je pa to, kar jaz osebno ne prenesem nikoli ne bom. Ljudje na ta dan, okrasijo grobove, kot Božično dreveščke,(res pa, da se bliža Božič :)), prej in potem se nekateri ljudje sploh ne spomnijo, da imajo nekje nekoga pokopanega, ne nosijo sveč, grobovi so zanemarjeni, odmrlo cvetje tam gnije, pogorele sveče odpihne veter...in na ta dan, na Dan spomina na mrtve oz 1. november pa ljudje okrasijo grobove, da se pokažejo, kaj so prej in potem pa nič!!(to pa ne velja za sorodnike, ki so zelo oddaljeni)!
    Na pokojne se moramo spomnit vsak dan ne pa samo na Dan spomina na mrtve, ker tisti, ki se prej in potem ne spomnijo,še na ta dan se jim ni treba!!!!
    Tadeja iz Posočja!!

    OdgovoriIzbriši
  2. Naš pogled v luči vere je pač drugačen. Četudi se nekaterih ljudi nihče več ne spomni, se jih spomni nekdo drug, med drugim se jih na 2. november spomni tudi Cerkev, pa ne le na ta datum. Žal to gnilo cvetje kaže na marsikaj, med drugim tudi na to, da se s smrtjo vse konča in potem na naše sorodnike pozabimo. Takih je žal vse več.

    OdgovoriIzbriši
  3. Samo poglejmo grobove od konca oktobra do začetka novembra. Takrat je vse v cvetju in svečah. Ali pa je res spomin na naše rajne v naših srcih? Večina nas se hvali kolikokrat si na 1 november na grobu. Pridimo konec novembra, pa bomo videli kakšen je naš odnos do mrtvih sorodnikov in prednikov? Katastrofa! V Angliji je prepovedano govoriti o smrti. Samo o večni mladosti se sme delati reklamo. Ali naj bo ta angleška kultura z primesjo amerike za zgled nam? Zares postajamo individualisti in potrošniki, ki vidimo v Dnevu mrtvih samo še biznis, biznis in biznis...

    OdgovoriIzbriši
  4. Pozdravljeni!
    Jaz sem popolnoma enakega mnenja, kot je Tadeja opisovala,da za 1. november nekateri ljudje okrasijo grobove, kot božično drevo, prej in potem pa nič, niti ene sveče in takrat, ko pa se zavedajo, da bodo prihajali ljudje na grobove iz drugih krajev..., se pa pokažejo, kako skrbijo za grob, takrat prižgejo sveče - ogromno sveč:(da jih v trgovinah prav zmanjka), ogromno cvetja, da je to prav grdo videti - sramotno!!!

    OdgovoriIzbriši
  5. Ojla!
    Vem ja Lee, da je to grdo za videt, hočejo se pač pokazat, kaj so, koliko skrbijo za grob in to pretiravajo s cvetjem in svečami in če greš gledat čez mesec nazaj tja, boš videl ostanke 1. novembra!!

    Tadeja s Posočja

    OdgovoriIzbriši
  6. oštja mene me ne mot, naj delajo po moji smrt,kar čjo,če čjo naj mi prižgejo svečo,če nočjo tud prov,zarad mene nej me vržejo tud tu sočo,ko me enkrt ni me pač ni,zaki bi zarad mene keš zapravljal in kupoval sveče pa rože,zdej nej mi kak rožo prnese zdej pa ni nobenga,takrat jo ne rabim
    mojca

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej