Preskoči na glavno vsebino

Božja matematika

Na katerem od treh služabnikov se nam najprej ustavi pogled? Na tistem, ki je prejel en talent? Ne. Na tistem, ki jih je prejel pet. Zakaj? Osupne nas razlika. Zakaj jih je nekdo prejel pet, kdo drug pa samo eno. Krivica, diskriminacija!

Toda kaj je pravzaprav na tem? Zakaj smo nevoščljivi prvemu služabniku in zakaj pomilujemo zadnjega? Najprej zaradi številk. Matematika. V naši glavi je vedno matematika, ekonomija, računi s takimi in drugačnimi številkami, enotami, merami. Za Boga pa niso pomembne številke. Enako pohvalo dobita tako prvi kot drugi služabnik. Do besede enako. Ker Zanj ni pomembno, koliko si jih pridobil, ampak da si jih.

Da, zato se naše srce vznemirja: ker mislimo, da je pomembno, koliko jih imaš in kako so dobri, ne pa to, da smo jih prejeli zato, da bomo z njimi trgovali. Pri matematiki je namreč pomembno, da čimveč imaš (česarkoli že). Pomemben je zaslužek, ne pa trgovanje. Torej: da bi talente shranili in občudovali, se z njimi ponašali.

Zato napaka zadnjega služabnika ni v tem, da ni veliko zaslužil s talentom, ki ga je dobil, ampak v tem, da ga ni hotel deliti z nikomer. Kajti talenti niso namenjeni temu, da bi nam bili v ponos. Talenti so za trgovanje. Talenti, ki jih imamo, so za druge, ne samo za nas.

V trenutku, ko ugotovimo to, nam ne bo dovolj imeti samo enega ali dva ali pet, ampak bomo s tem, ko jih bomo ponudili drugim, tudi sami postopoma obogateli. In imeli jih bomo vedno več in več ... Joj, pa sem spet pri tej človeški matematiki, ki pri Bogu ne šteje. Ne imeti, temveč pridobiti. Te sem dal, in nekaj drugih sem pridobil. Da, to je Božja matematika. V njej ni števil. Samo dejanja.

Komentarji

  1. Fajn razmišljanje. Se je pa tudi treba zavedati, da so ti talenti od Boga, in že on ve, zakaj je onemu dal več, drugemu manj. Če bi bil zadnji služabnik dovolj ponižen in imel v sebi kaj 'strahu božjega', potem ne bi sprejemal vsega kot krivice, ampak bi bil Bogu hvaležen. Bog ni ničesar dolžan dati, ampak nam daje, ker je tako dober, ker nas ljubi.

    Zanimive besede pa ima arabski mistik al-Ghazali, ki nas spomni, da "vera ima tri dimenzije: je beseda z usti, je resnica s srcem in je delo z dejanji".

    OdgovoriIzbriši
  2. Talenti so nam dani od Boga. Zato s temi talenti mi razpolagamo. Če se trudimo in jih znamo koristno uporabljati se nam pomnožijo. To je delitev talentov ljudem, kolikor ljudem jih bomo znali podariti, toliko več jih bomo drugih dobili. Neuporabljanje talentov pa nas odrine na rob. Izgubimo še tisti talent, ki ga imamo. Lepo je napisal Andrej od arabskega mistika. Vera ima tri dimenzije. Če ne uporabljamo teh treh dimenzij, se nam talenti izgubijo. Tako je tudi z stvarmi, ki smo se jih naučili. Če jih ne obnavljamo, se počasi izgube in naenkrat ne vemo nič. Danes sem imel za Uvod talente. Lepe misli imaš Marko. Lahko noč.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ponos naših talentov. Redko kdaj smo toliko drzni, da jih reskiramo in trgujemo z njimi. Ker se toliko cenimo in smo zagledani vase, vidimo velik strah, da bi kaj izgubili.

    A tudi izgube so del dobrega posla. V družbi kjer so posli razvrednoteni ... ostanejo talenti!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n