Tako torej: ni problem v tem, da bi pozabili svetilke. Zmanjkuje pa olja. Da, mi bi že svetili, a svetiti je treba tudi, ko je povsod naokrog tema in ni ne duha ne sluha o kom podobnem. Ko ostaneš s svojo tako dragoceno vrednotico sam proti vsem. Tako nam zmanjka vztrajnosti, če bi budnost opisali z drugim imenom.
Saj razumem. Vsakomur se to lahko zgodi. To ni nič nenavadnega. Svetilka ne more svetiti večno. Zato je treba vedno znova kupovati olje zanjo in jo z njim hraniti, jo oskrbovati. Toda pri tem se zatakne. In to je bila edina razlika med preudarnimi in nespametnimi devicami. Razlika je v pripravljenosti.
Budnost, ki jo od nas zahteva Bog, namreč ni v tem, da nam ne bi nikoli zmanjkalo olja, poguma, veselja, temveč v tem, da si za to olje prizadevamo, da si ga pravočasno priskrbimo. Tudi budnost, tudi vztrajnost je namreč treba hraniti, si jo osmišljevati, skrbeti zanjo.
In ne, nič novega vam ne bom povedal. Vztrajnost se najbolj vzdržuje pri formi s premagovanjem samega sebe. To je olje, ki nas ohranja pri budnosti, da ne pospimo v vsakdanji rutini. To posebno olje torej pridobimo s stiskanjem samega sebe. O tem, kako to izgleda, pa ni potrebno, da vam govorim. Priložnost za to imamo namreč skoraj na vsakem koraku, ko smo sami in v družbi, ko garamo ali ko lenarimo, ko smo srečni ali obupani. Samo potruditi se je treba, da gremo preko predsodkov, črnogledosti, lenobe in ugodja, ob katerih bi lahko naš korak zastal. Iti preko njih pomeni občutiti bolečino, negotovost, spraševanje, a se ne ustaviti tam. Iti preko njih pomeni postati več kakor to. Pomeni zmagati.
Kdor v vsakem trenutku pridobiva to olje in ga shranjuje v svoje posodice, bo imel zalogo tudi za takrat, ko bo olje pošlo. In dobro vemo, da je to vedno v najmanj primernem trenutku. Imeti upanje, to pomeni biti pripravljen. In ni boljšega upanja, ki se hrani ob nekom, ki je premagal sebe, svet in vse, kar bi lahko ugasnilo plamen.
To olje je naše upanje, ki ga moramotudi duhovno hraniti. Zato je potrebno imeti olja, dasmo budni v tej temi današnjega časa. Moramo pa paziti, da imamo PRAVEGA OLJA za svetilko, ker je v današnjem času ponega lažnega olja na trgu. Ne vemo pa kupci, če bi to olje res lepo gorelo. In koliko časa bi gorelo? Neprava svetloba nas lahko pripelje na napačno pot. Ta Božja luč pa daje nam tudi toploto in varnost, da lahko v temi vidimo pot. Pa lepo se imej Marko in lahko noč.
OdgovoriIzbrišiOlje. V Istri je olje v vsaki hiši nepogrešljivo kakor kruh ali voda.
OdgovoriIzbrišiGosta in zlata tekočina ima sama na sebi toliko simboličnega, da bi lahko napisal celo študijo.
Poleg vseh zdravilnih lastnosti ima tudi to lastnost, da ga težko speremo in je tako prepoznavnega vonja. K temu smo poklicani kot kristjani: prepoznavni v družbi in nepokvarljivi. Smo tisti, ki nas ne odplakne voda, zdravimo bolečine družbe in hkrati omogočimo tisto posebnost vsakemu človeku. Da, olja ne sme nikoli zmanjkati.
V Italiji so ponavadi razne župnije v škofiji zadolžene, da vsaka enkrat priskrbi olje za svetilko pri grobu svetnika (v Veroni npr. pri sv. Zenu). Ob tem mi pride na misel, kako moramo biti tisti, ki oskrbujejo svetilko Cerkve, da lahko sveti vsemu svetu luč vere. Vse prevečkrat mislimo, kako je to le naloga duhovnikov, pa ni, ampak je tudi naša dolžnost. Sicer pa - vse pohvale za ponovno lepo razmišljanje!
OdgovoriIzbriši