Preskoči na glavno vsebino

Olja lahko tudi zmanjka

Tako torej: ni problem v tem, da bi pozabili svetilke. Zmanjkuje pa olja.
Da, mi bi že svetili, a svetiti je treba tudi, ko je povsod naokrog tema in ni ne duha ne sluha o kom podobnem. Ko ostaneš s svojo tako dragoceno vrednotico sam proti vsem. Tako nam zmanjka vztrajnosti, če bi budnost opisali z drugim imenom.

Saj razumem. Vsakomur se to lahko zgodi. To ni nič nenavadnega. Svetilka ne more svetiti večno. Zato je treba vedno znova kupovati olje zanjo in jo z njim hraniti, jo oskrbovati. Toda pri tem se zatakne. In to je bila edina razlika med preudarnimi in nespametnimi devicami. Razlika je v pripravljenosti.

Budnost, ki jo od nas zahteva Bog, namreč ni v tem, da nam ne bi nikoli zmanjkalo olja, poguma, veselja, temveč v tem, da si za to olje prizadevamo, da si ga pravočasno priskrbimo. Tudi budnost, tudi vztrajnost je namreč treba hraniti, si jo osmišljevati, skrbeti zanjo.

In ne, nič novega vam ne bom povedal. Vztrajnost se najbolj vzdržuje pri formi s premagovanjem samega sebe. To je olje, ki nas ohranja pri budnosti, da ne pospimo v vsakdanji rutini. To posebno olje torej pridobimo s stiskanjem samega sebe. O tem, kako to izgleda, pa ni potrebno, da vam govorim. Priložnost za to imamo namreč skoraj na vsakem koraku, ko smo sami in v družbi, ko garamo ali ko lenarimo, ko smo srečni ali obupani. Samo potruditi se je treba, da gremo preko predsodkov, črnogledosti, lenobe in ugodja, ob katerih bi lahko naš korak zastal. Iti preko njih pomeni občutiti bolečino, negotovost, spraševanje, a se ne ustaviti tam. Iti preko njih pomeni postati več kakor to. Pomeni zmagati.

Kdor v vsakem trenutku pridobiva to olje in ga shranjuje v svoje posodice, bo imel zalogo tudi za takrat, ko bo olje pošlo. In dobro vemo, da je to vedno v najmanj primernem trenutku. Imeti upanje, to pomeni biti pripravljen. In ni boljšega upanja, ki se hrani ob nekom, ki je premagal sebe, svet in vse, kar bi lahko ugasnilo plamen.

Komentarji

  1. To olje je naše upanje, ki ga moramotudi duhovno hraniti. Zato je potrebno imeti olja, dasmo budni v tej temi današnjega časa. Moramo pa paziti, da imamo PRAVEGA OLJA za svetilko, ker je v današnjem času ponega lažnega olja na trgu. Ne vemo pa kupci, če bi to olje res lepo gorelo. In koliko časa bi gorelo? Neprava svetloba nas lahko pripelje na napačno pot. Ta Božja luč pa daje nam tudi toploto in varnost, da lahko v temi vidimo pot. Pa lepo se imej Marko in lahko noč.

    OdgovoriIzbriši
  2. Olje. V Istri je olje v vsaki hiši nepogrešljivo kakor kruh ali voda.

    Gosta in zlata tekočina ima sama na sebi toliko simboličnega, da bi lahko napisal celo študijo.

    Poleg vseh zdravilnih lastnosti ima tudi to lastnost, da ga težko speremo in je tako prepoznavnega vonja. K temu smo poklicani kot kristjani: prepoznavni v družbi in nepokvarljivi. Smo tisti, ki nas ne odplakne voda, zdravimo bolečine družbe in hkrati omogočimo tisto posebnost vsakemu človeku. Da, olja ne sme nikoli zmanjkati.

    OdgovoriIzbriši
  3. V Italiji so ponavadi razne župnije v škofiji zadolžene, da vsaka enkrat priskrbi olje za svetilko pri grobu svetnika (v Veroni npr. pri sv. Zenu). Ob tem mi pride na misel, kako moramo biti tisti, ki oskrbujejo svetilko Cerkve, da lahko sveti vsemu svetu luč vere. Vse prevečkrat mislimo, kako je to le naloga duhovnikov, pa ni, ampak je tudi naša dolžnost. Sicer pa - vse pohvale za ponovno lepo razmišljanje!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej