Zapisek na rob svetega večera
Tisti trenutek se je zunaj nekaj premaknilo in mojo sobo je objela medla, a toplo rumena svetloba.
Odvlekel sem se k oknu in občudoval čudež tega dneva, sonce, ki se je prebilo čez oblake, da bi, tik preden zdrsne čez obzorje, pobožalo mojo dušo. In sem umolknil. Umolknil in samo gledal, v hvaležni zamišljenosti, brez misli, brez besed.
Svet trenutek se rodi, ko se začne tišina.
Take svetosti, ki sem jo doživel tisti trenutek, je potrebovalo moje srce, da je našlo prave besede. Tisti trenutek mi je spremenil dan, postavil ga je v popolnoma drugačno luč. Ali bolje rečeno – nasploh v luč. V tihi očaranosti sem doživel svetost, ki sem jo potreboval. Svetost, ki jo potrebuje vsak človek. To je kot kruh za dušo, kot plašč za od hitenja in skrbi premraženo človeško srce. Čutiti svetost, ki ti je blizu, ki se te dotika. Čutiti svojo nevrednost in majhnost, svojo žejo po njej in zato neizmerno hvaležnost.
Nekaj takega kot tisti sončni žarek je zame sveti večer. Večer, ko je Bog blizu, ko se Bog dotika človeškega srca. Večer, ki od človeka zahteva, da se ustavi in umolkne, da ne bi zdrsnil mimo njega.
Sveti večer se zame začne, ko se vse okoli hiše, morda pa tudi kak trenutek v njej, ovije v tišino. Ko pade mrzel mrak in se svet umiri. Ko se človek v sklanjanju nad jaslice, v obešanju okraskov na božično drevo, v mesenju kruha, v pripravi praznične mize, v blagosti kadila in blagoslovljene vode za trenutek s tišino pokloni skrivnosti svete noči. S tišino občudovanja in hvaležnosti, ker človek pred njo nima pravih besed. Ker jih ne potrebuje. Samo gledati mora. Gledati skrivnostnost Ljubezni, ki objema človekovo revščino kot otrok.
Vzeti si čas za tišino na sveti večer je zame sveta obveza. Tišino, ko okušam dobroto kruha. Tišino, ko postavljam božično drevo. Tišino, ko položim dišeči mah v moje vsakdanje okolje. Tišino, ko z veliko skrbjo postavljam figure iz oljkovega lesa. Tišino, ko se ob zadnji, najmanjši figuri zaustavim, jo v nerodni hvaležnosti pobožam s konicami prstov in jo postavim med Jožefa in Marijo.
Ta tišina. Verjamem, da je v njej moj optimizem. Da se v njej na meni neznani način rodijo besede tolažbe za potrte. Da se tam skrivajo nasmehi za brezbrižne, sprava s sovražniki, ideje za naveličane, pot za tavajoče, čas za pozabljene. Zato je ta tišina sveta. Ker me poboža kot dlan nekoga, ki me ima rad. Ker mi dobro dene. Ker v meni naredi prostor, da se rodi Beseda. Ker me pomiri in pripravi, da se zavem, kolikšno srečo imam, da sem človek. Človek, ki ga ljubi Bog.
Molčeči so še edini košček krščanstva, kar ga imamo. (Sören Kierkegaard)Sedel sem ob računalniku in se trudil, da bi za voščilo prijatelju skupaj postavil par besed, ki bi povedale nekaj več, ki bi vsaj dale zaslutiti, kaj mu ob njegovem praznovanju zares želim. Ni šlo. Moje misli so bile kot dan, ki se je počasi razgubljal v oblakih, dan, ki ga je burja stisnila ob zid.
Tisti trenutek se je zunaj nekaj premaknilo in mojo sobo je objela medla, a toplo rumena svetloba.
Odvlekel sem se k oknu in občudoval čudež tega dneva, sonce, ki se je prebilo čez oblake, da bi, tik preden zdrsne čez obzorje, pobožalo mojo dušo. In sem umolknil. Umolknil in samo gledal, v hvaležni zamišljenosti, brez misli, brez besed.
Svet trenutek se rodi, ko se začne tišina.
Take svetosti, ki sem jo doživel tisti trenutek, je potrebovalo moje srce, da je našlo prave besede. Tisti trenutek mi je spremenil dan, postavil ga je v popolnoma drugačno luč. Ali bolje rečeno – nasploh v luč. V tihi očaranosti sem doživel svetost, ki sem jo potreboval. Svetost, ki jo potrebuje vsak človek. To je kot kruh za dušo, kot plašč za od hitenja in skrbi premraženo človeško srce. Čutiti svetost, ki ti je blizu, ki se te dotika. Čutiti svojo nevrednost in majhnost, svojo žejo po njej in zato neizmerno hvaležnost.
Nekaj takega kot tisti sončni žarek je zame sveti večer. Večer, ko je Bog blizu, ko se Bog dotika človeškega srca. Večer, ki od človeka zahteva, da se ustavi in umolkne, da ne bi zdrsnil mimo njega.
Sveti večer se zame začne, ko se vse okoli hiše, morda pa tudi kak trenutek v njej, ovije v tišino. Ko pade mrzel mrak in se svet umiri. Ko se človek v sklanjanju nad jaslice, v obešanju okraskov na božično drevo, v mesenju kruha, v pripravi praznične mize, v blagosti kadila in blagoslovljene vode za trenutek s tišino pokloni skrivnosti svete noči. S tišino občudovanja in hvaležnosti, ker človek pred njo nima pravih besed. Ker jih ne potrebuje. Samo gledati mora. Gledati skrivnostnost Ljubezni, ki objema človekovo revščino kot otrok.
Vzeti si čas za tišino na sveti večer je zame sveta obveza. Tišino, ko okušam dobroto kruha. Tišino, ko postavljam božično drevo. Tišino, ko položim dišeči mah v moje vsakdanje okolje. Tišino, ko z veliko skrbjo postavljam figure iz oljkovega lesa. Tišino, ko se ob zadnji, najmanjši figuri zaustavim, jo v nerodni hvaležnosti pobožam s konicami prstov in jo postavim med Jožefa in Marijo.
Ta tišina. Verjamem, da je v njej moj optimizem. Da se v njej na meni neznani način rodijo besede tolažbe za potrte. Da se tam skrivajo nasmehi za brezbrižne, sprava s sovražniki, ideje za naveličane, pot za tavajoče, čas za pozabljene. Zato je ta tišina sveta. Ker me poboža kot dlan nekoga, ki me ima rad. Ker mi dobro dene. Ker v meni naredi prostor, da se rodi Beseda. Ker me pomiri in pripravi, da se zavem, kolikšno srečo imam, da sem človek. Človek, ki ga ljubi Bog.
Hvala za pogum, ko spregovoriš o molku, tišini. Tako dragocena je, krhka in tako mogočna, ko se v njej poraja Bog. Blagoslova želim.
OdgovoriIzbrišiLepo napisano.
OdgovoriIzbriši