Ozka, vedno ožja vrata

Stopiti skozi ozka vrata, o katerih govori Jezus, pomeni presejati se. Ne samo enkrat. Vedno znova presejavati svoje misli, svoje občutke, svoje besede, svoja dejanja in odločitve skozi sita resnice, dobrote, koristnosti in še česa, kar nam je sveto, in pozorno gledati, kaj je seme in kaj smet, kaj je dobro in kaj slabo. Kaj je hudičevo in kaj Božje.

Naš čas, čas težkih dogodkov in zmedenih misli, je kar sam od sebe poziv, da potrebujemo takega presejavanja, premišljevanja, pretehtavanja stvari in da ga potrebujemo vedno bolj. Bolj kot so časi zmedeni, bolj kot se zdi, da ni več nič trdnega nič svetega, bolj potrebujemo nenehnega presejavanja. Bolj potrebujemo ta duhovni boj v samem sebi, pri katerem prepoznavamo dogodke in dejanja in tega, za kaj smo se v njih odločili.

Kajti tudi če smo si doslej zatiskali oči, smo morali opaziti, kako zlahka in neopazno lahko zlo pride tudi v besede, odločitve in dejanja, ki se na prvi pogled zdijo čisto v redu, ki so navzven polna pravičnosti in dobrih namenov, morda celo ljubeznivosti. Zlo se lahko skriva povsod. In ne, to ni grožnja. To je opozorilo, da ne bi v dobrih namenih delali stvari, ki jih nočemo storiti.

Zato potrebujemo takšnole presejavanje. Da bi v svojih mislih, besedah in dejanjih ne dajali nikakršnega prostora zlu (Ef 4,27), da to ne bi imelo niti najmanjše možnosti, da se razrase v meni in v mojih odnosih.

Komentarji