Iskanje svojega mesta in kaj ima s tem razvajenost


Priznam, da sem malce zloben, ko včasih ob srečanju s kako družino potiho zamrmram, da je pri njih otrok »kraljica družine«. Pa se vendarle sploh ne motim. Ko je pač vse tako, kot si zaželi oziroma ukaže otrok, je on res kralj in starši njegovi podložniki. In ko je tako, ne trpijo samo tisti okoli njega, ampak najbolj in predvsem otrok sam. Ker mu je življenje vedno v nadlego. Nikoli ni tako, kot si zaželi. Svet je zanj samo eno veliko razočaranje …

Pa sploh ne gre za špinačo in ohrovt in pomfri in čokolado. Gre za moj jaz. Zame in samo zame. Za moje želje in moje cilje in moje počutje in moj prav. Drugače povedano, gre za cviljenje, kadar ni tako, kot si je otrok zamislil. To zmagoslavno cviljenje, s katerim otrok zmaga in izgubi hkrati. Ker starš ni več starš in otrok ni več otrok.

Razvajenost se ne zgodi zaradi naših različnosti. Razvajenost se zgodi takrat, kadar v našem življenju drugi človek nima prostora, kamor bi sedel. Kjer bi radi vse pozicije v življenju zavzeli sami. Zato so se naši otroci razvajenosti naučili od nas. Tudi mi jim namreč ustrežemo samo zato, ker je tako lažje. Hkrati smo otroci in starši. Ne da bi vedeli, da otrok ni prikrajšan za svojo srečo, če mu damo vedeti, da je naredil kaj narobe, temveč da je največja škoda otroku vzeti to, da je otrok …

Kdor nima mesta za drugega, kdor vidi samo sebe, bo vedno siromak. Kjer pa je starš starš in otrok otrok, kjer ima torej vsak svoj prostor, tam je vsak pomemben in nepogrešljiv. In vsak dragocen. Na, pa smo spet tam ...

Komentarji